PERSPEKTIVE: Kje in zakaj smo izgubili veselje?

Že nekaj let spremljam YouTube kanal Progetto Happiness. Na njem Giuseppe Bertuccio D’Angelo objavlja posnetke s potovanj po svetu, med katerimi spoznava različne kulture, skupnosti in načine življenja. Svoje sogovornike na koncu vedno vpraša, kaj je za njih veselje.

Pred nekaj dnevi sem si ogledala njegov video o mestu Orania v Južni Afriki, v katerem živi skupnost, ki se identificira kot Afrikanerji. V mestu živijo izključno belci, katoliške vere, ki govorijo afrikans. Večina izhaja iz časa apartheida in še danes ohranja vrednote tistega obdobja.

Po njihovih besedah so njihovi principi, vizija in cilji popolnoma jasni. Ne glede na to, ali se z njimi strinjamo, jih prav njihovo izrazito razmišljanje motivira, da vztrajno gradijo skupnost, ohranjajo jezik in se branijo zunanjih vplivov. Orania želi postati nekakšna samozadostna država: ima svojo (zunaj neveljavno) valuto, lastna pravila, zakone, šole in sistem vzgoje, ki mladim daje veliko praktičnega znanja - od gradnje do urejanja elektrike in vodovodov. Celoten sistem temelji na ideji, da prebivalci sami gradijo svojo prihodnost.

Njihova prepričanja, način življenja, odnos do drugačnosti ter etnični in verski ekstremizem so daleč od mojih pogledov. A hkrati je vedno zanimivo poslušati, kako kdo drug doživlja svet. Neposlušanje in vnaprejšnje zavračanje sta zame zgrešeni; dopuščati si moramo zdravo in konstruktivno soočanje.

Zakaj sploh pišem o Oranii? Kot vedno je Giuseppe sogovornika tudi v tem videu vprašal, kaj je zanj sreča. Mladi član skupnosti je odgovoril: »Za nas je sreča imeti možnost vplivanja na prihodnost. Biti njeni graditelji. Ne preveč skrbeti za to, kar prihaja, ker si zaposlen z ustvarjanjem. Če te skrbi prihodnost, jo ustvari. Tragedija je, če nanjo nimaš vpliva, sreča pa, če ga imaš vsaj malo.«

Čeprav sama na vprašanje o sreči ne bi odgovorila tako, so me te besede globoko presenetile in - v tem obdobju mojega življenja - tudi nagovorile. Morda zato, ker se bliža konec leta, prihaja utrujenost in želja po počitku, pogled na družbo pa se zdi bolj črno-bel. Pogosto si rečem: lahko vplivam le na svoje življenje, na okolico pa ne. V najboljšem primeru lahko izboljšam sebe, svoj način dela, poslušanja, izražanja. Posameznik pač ne more spremeniti sveta.

A besede mladega fanta iz Oranie so me kljub vsem razlikam presenetile in spodbudile, da sem njegovo razmišljanje postavila v naš kontekst. Živi na drugi celini, v popolnoma drugačni družbi, ideološko je oddaljen od mene, pa je vseeno izrekel misli, ki odmevajo tudi v meni.

Zdi se mi, da se v naši skupnosti prepogosto osredotočamo na to, kar ne gre. Izgubljamo energijo, čas, besede in misli za reševanje težav, namesto da bi si vzeli trenutek za premislek, od kod izhajajo. Soočenje je nujno, a pristop je pogosto napačen: težave rešujemo površinsko, ker je globlje razumevanje naporno in zahteva več časa, energije in iskrenosti, česar pa nam pogosto primanjkuje. Ob tem izgubljamo veselje do tega, kar delamo; delujemo po inerciji, ker »je treba naprej«, ne da bi se ustavili, priznali, da smo kaj zgrešili, ali razumeli, zakaj je težava nastala. Dovolili smo, da nas težave preplavijo, kritika pa postane lažja pot kot razmislek. Lovimo se v vsakdanu, polnem težav, zdi se nam nemogoče, in sploh ne pomislimo, da bi se ustavili, zadihali in razumeli, kje smo. Nadaljujemo, čeprav nas situacija teži, in prepogosto dovolimo, da vpliva na naše počutje, zamegli naš razum in nas vodi predvsem čustveno.

Oseba, ki se zna ob težavi ustaviti, zadihati, si postaviti pravo vprašanje in poiskati odgovore, ki vodijo do boljšega razumevanja, je zame pogumna in vredna spoštovanja. A v naši manjši in širši skupnosti pogosto prevladuje prepričanje, da je takšno vedenje neodgovorno ali nespoštljivo do drugih.

In tako se sprašujem: kje in zakaj smo izgubili veselje do tega, kar smo, kar delamo, počnemo in v kar verjamemo?