PERSPEKTIVE: Nismo samo manjšinci

Prazniki so priložnost, da si vzamemo čas. Že pred veliko nočjo sem dlje časa preživela doma zaradi prehlada, ki sem mu bila sicer hvaležna, da mi je zagotovil premor od vsakodnevnega hitenja, kar mi samo po sebi ne bi uspelo. V očeh drugih je poslabšano zdravstveno stanje zdaleč tehtnejše opravičilo za počitek kot pa samo potreba po njem. V tem času okrevanja tudi nisem bila preveč dosegljiva, ker se mi preprosto ni dalo biti.

Prazniki zame niso napolnjeni z vero, duhom vstajenja ali čim podobnim, temveč z drugačno energijo, ki nas ob teh priložnostih prikliče v sedanjost in spodbudi, da opazujemo in razmislimo o tem, s čimer smo obdani.

Že nekaj časa sicer opazujem to, kar počnem, in se sprašujem, ali me resnično veseli. Najprej sem ugotovila, da sem obdana s senco manjšine: od vezi do dela in nam priljubljenega in neizogibnega prostovoljstva. Dognala sem, da se ukvarjam vedno z enim in istim, vendar v drugačnih oblikah: z našo polpreteklo zgodovino, ki nas še vedno zaznamuje, z rabo jezika, z razumevanjem manjšinske stvarnosti in z njenim razvojem, s spominom in ne nazadnje tudi z nenehno kritiko statusa quo.

Nedavni pogovor na Radiu Trst A o pomlajevanju kadrov znotraj skupnosti je v meni utrdil prepričanje, da počnem to, kar počnem, iz občutka odgovornosti in dolžnosti do manjšine, še pred voljo in angažiranostjo. To se pravi občutek, da moram kot pripadnica manjšine nujno pripomoči k njenemu ohranjanju in razvoju iz dolžnosti do nje, ne glede na to, ali si tega želim ali ne. Prepričanje torej, da dejanja in odločitve čisto vsakega posameznika in posameznice vplivajo na ohranjanje in razvoj skupnosti. Smisel moje biti je torej skupnost, ki ji pripadam, kot da bi bila vanjo ujeta. Se pa sprašujem, kdo sem lahko zunaj nje?

Podobno frustracijo opažam tudi pri drugih, predvsem med mladimi. Zatopljeni smo v ciklično odkrivanje in razglabljanje enega in istega, kar sem splošneje zaobjela v drugem odstavku tega besedila. Ko je pokrajinski odbor SKGZ prejšnji mesec imel v gosteh Niko Kovač, je bilo občinstvo navdušeno nad tem, da se končno razmišlja o nečem, kar ni nujno povezano z manjšino. Kot če bi zaporniku pokazali nebo in mu povedali, da lahko le dočaka svobodo.

Iz česa je še sestavljena naša bit, če od celote odvzamemo manjšinski del? Verjamem, da tudi zaradi tega mladi hrepenijo po tujini ali kraju, ki je bolj ali manj oddaljen od doma - ker omogoči, da živimo sebe zunaj manjšinske organiziranosti in njenega pogojevanja. »Drug kraj« nam ponuja vpogled v možnosti, ki jih lahko živimo, oziroma nam postavlja ogledalo, da v njem vidimo to, kar bi sicer lahko bili.

Kako naj se razvijemo, se učimo in spletamo stike z okoljem, če ne obravnavamo nič drugega kot stanje samih sebe v različnih družbenih in zgodovinskih fazah? Kaj, če proslav ne bi bilo več in bi se spominjali tega, kar je bilo, in teh, ki so bili, recimo z dobrim koncertom ali pa s premišljenim druženjem? Večkrat je odgovor na to: »pa naredi!« in človek resda pomisli, da lahko poskusi uvesti kaj svežega, bolj zdravega. To pa ni naloga člana skupnosti in česa takega verjetno ne bi naredili zaradi tega, »ker smo vedno delali tako« in res ne znamo drugače.

V prej omenjenem radijskem intervjuju, ki je dostopen na spletnem portalu RaiPlaySound pod zavihkom Obzornik, je predsednica Inštituta za slovensko kulturo, Vida Rucli, pojasnila pomen novih društev in novih oblik organiziranosti kot protiutež prevzemanju vodilnih in drugih funkcij znotraj že obstoječih organizacij. Za to potrebujejo ideje, skupino motiviranih in izobraženih ljudi ter ambicijo, kar ne sme biti narodnostno, identitetno in ideološko pogojeno. Zaradi pomanjkanja tega je ustvarjanje česarkoli kakovostnega in revolucionarnega nemogoče.

Sprašujem pa se, kaj bi lahko vsi mi bili, če ne bi bili vezani na manjšino? Ne iščem odgovora, le razmislek. Kje bi ti rada živela? Kaj bi počela? S kom bi se družila? Kaj bi ustvarjala? Kdo bi bila? Utopično ali morda niti ne, dejstvo, da lahko obstajam zunaj manjšine, mi omogoča globok oddih in me opogumlja, da se, prej ali slej, vendarle znebim teh utesnjujočih okovov.