PERSPEKTIVE: Paradoks varnosti

Univerza v Londonu redno prireja srečanja študentov in profesorjev, na katerih razpravljamo o duševnem zdravju, izgorelosti, o ravnovesju med študijem in delom ter drugih sorodnih temah. Odkar spet živim in delam v Italiji, take pristope pogrešam in v njihovi odsotnosti vidim vzrok za družbo, ki je izgorela, v nenehnem iskanju motivacije in ujeta v kulturo brezpogojnega sprejemanja.

Če sem v pomanjkanju motivacije in v izgorelosti prej videla vzrok v naravnanosti posameznikov, me je omenjeno študijsko srečanje usmerilo k upoštevanju sistemskih težav, ki prav tako spodbujajo apatičnost. Gre za dejavnike, ki jih pogosto spregledamo: ali je ekran, pred katerim preživimo ure, kakovosten? Ali delovno mesto zagotavlja kotiček za počitek in kakšno rastlino, ki pomiri pogled? Kolikšno pozornost namenja ustanova duševni dobrobiti svojih zaposlenih? To so vprašanja, ki si jih redko zastavljamo ali jih imamo za površinska, čeprav bi morala biti temelj zdrave družbe.

Seveda to, da je pisarna opremljena z ustreznimi napravami in da je dovolj kadra za primerno razporeditev dela, ni samoumevno. Manjšine smo pri tem že v temelju v slabšem položaju. Pomanjkanje sredstev in kadrov, ki se razumljivo odpravljajo drugam, povzroča nastanek profilov »poklicnih zamejcev«, kot nas je Boris Kobal označil v svoji biografiji. To smo tisti, ki delujemo kot ambasadorji slovenstva v Italiji in katerih glavno poslanstvo je ohranjanje skupnosti. Ne glede na poklic bomo v sili postali učitelji ali vodje organizacij, o katerih nimamo pojma. Najbolj pa nam je na kožo pisan poklic prostovoljcev, svoje kompetence in čas neplačano razdajamo za »narodov blagor«, samo da ne bi padli v past tujega. Celo v kontekstu Narodnega doma v Ulici Filzi v Trstu mi je bilo nekdaj rečeno, da bo njegovo delovanje temeljilo na prostovoljstvu. A o tem morda kdaj drugič.

Razumljivo je, da ko je glavni cilj skupnosti preživetje, se vse energije usmerijo v ohranjanje statusa quo. Inovacije povzročajo strah, kritike odvračamo, kompetence pa žrtvujemo za zvestobo redkih izbrancev. Sprašujem pa se, ali nismo že mimo faze preživetja in bi lahko končno shodili in zadihali.

Včasih razmišljam, kakšno bi bilo stanje, če finančne podpore iz Slovenije in Italije ne bi bilo. Verjetno bi brez takšne gotovosti kakovost in sposobnost prevladovali nad amaterstvom in improvizacijo, delo bi prepuščali izobraženim kadrom, ne glede na kraj njihovega izvora, vlagali bi v razvoj in ne sprejemali kompromisov. Hkrati pa moram priznati, da so dosežki, kot so zaščitni zakon in druge oblike varstva manjšin, ključni za obstoj skupnosti. Ne smemo pa si zatiskati oči, da nimamo dovolj intelektualne udarne sile in svobodnega duha, da bi se izvili iz trenutnega stanja, ki je izraz tega, »kar se je vedno delalo«. Paradoks varnosti.

Poti za razvoj so vendarle možne. Čez dobro uro grem v knjigarno Bruno v Benetkah, ki je obenem razstavni prostor in studio grafičnega oblikovanja, na predstavitev Kolektiva Robida iz vasice Topolove. Takim prostorom moramo posvečati pozornost. Mladim, ki še vedo, kako prisluhniti naravi, kako živeti v soglasju z njo in s skupnostjo, ki združujejo lokalno s svetovnim, ki ustvarjajo, oblikujejo, prisluhnejo ter gradijo s srcem, kompetencami in odgovornostjo. Razbremeniti se moramo togosti, ki je človekovemu bistvu tako tuja. Ladinski umetnik Claus Soraperra, ki je junija letos razstavljal v Beneški galeriji v Špetru, je ob tej priložnosti poudaril, da je ravnodušje do spreminjanja utečenega stanja posledica pomanjkanja umetnikov in umetnosti: »Dežela brez umetnikov je zemlja brez vzgibov, kritičnosti in priložnosti za preobrate.«

Odgovor najverjetneje ni v begu od skupnosti, kar tudi ni povsem mogoče, saj smo z njo povezani s popkovino. Iščimo alternativne možnosti, ki so pristne in človeške. Imamo umetnice in umetnike, avtorice, avtorje, strokovnjake in strokovnjakinje, ki razvijajo svoje ideje in koncepte, a ti so včasih nekako navidezno neoprijemljivi. Naj se skupnost otrese strahu in etnocentričnosti ter sprejme neskončnost možnosti, s katerimi je svet prepojen, tudi naš.