PERSPEKTIVE: Protest »prazne« knjige

Živijo, perspektive! Pisatelji se po novem upirajo umetni inteligenci. Saj jo vsi poznate, dobro in simpatično prijateljico, ki na spletu brez potrebe iskanja po različnih portalih in straneh ponudi odgovor na vsako vprašanje.

Niso pa vsi tako navdušeni nad tem znanstvenim in tehnološkim napredkom. Dokaz je knjiga Don’t Steal This Book, marčevska izdaja z angleškega knjižnega trga. Ne, v tem prispevku ne bo objavljena njena recenzija ali dolgočasni opisi vsebine. Saj vsebine pravzaprav ni! Don’t Steal This Book je knjiga brez vsebine in je knjiga kot protest.

Pred nekaj tedni je bila na londonskem knjižnem sejmu sprožena protestna akcija angleških pisateljev in ta knjiga je njeno bistvo. Okoli deset tisoč se jih je odzvalo na protest proti umetni inteligenci in podjetjem, ki stojijo za njo in »hranijo« to mogočno in učinkovito orodje z besedili avtorjev in pisateljev. Knjiga z naslovom Don’t Steal This Book (Ne ukradi te knjige) je vsebovala samo seznam imen deset tisoč literatov, ki so bili del te akcije.

Dogodek dokazuje, da je umetna inteligenca (UI) zajela ves naš prostor in čas ter posegla tudi na meni najljubše področje, med knjige. Zakaj pa se je avtorji bojijo? Umetna inteligenca za odgovore uporabi bazo podatkov, ki ji je na voljo. Danes so digitalni pomočniki na veliki večini spletnih strani, predvsem pa pri velikih blagovnih znamkah ali institucijah, medtem ko maloprodajne storitve še nekoliko zaostajajo. Gotovo pa so se bralci že srečali z digitalnimi pomočniki, ki jih nadzoruje umetna inteligenca. Recimo pri storitvah pošte ali banke: ko kličeš in kličeš, pa odgovarja le mehanski glas, ki ne prepozna pravilno vseh številk bančnega računa, in moraš potem ves postopek ponavljati.

Umetna inteligenca se pospešeno pojavlja v svetu knjig. Prikrade se predvsem pri reševanju osnovnih postavk, kot so odgovarjanje na avtomatizirana ali ponavljajoča se sporočila, pripravljanje shem ipd. Veliko že prevajajo z uporabo umetne inteligence, a je ta proces še zelo nenadzorovan, saj ni predpisanih določil in omejitev. Tako se razvrednoti delo prevajalcev (še vedno pa je potrebno človeško oko).

UI je prisotna tudi pri e-knjigah. Ugotovila sem, da bralniki za e-knjige, kot je Kindle, že omogočajo sistem, ki neznane besede prevede z uporabo umetne inteligence. Kar je lahko koristno pri nerazumevanju nekaterih besed ali pri učenju jezika. Tudi sama sem se v višješolskih letih v angleškem jeziku urila ravno z branjem.

Na veliko področjih je v knjižnem svetu torej že prisotna pomoč umetne inteligence, ni pa natančnih predpisov, kako naj ravna z avtorskimi pravicami zaščitenih del, ki so dostopna na spletu. S temi besedili in podatki se bogatijo orodja, kot je virtualni klepetalnik. Ustvarjalci po vsem svetu in predvsem umetniki pa se s tem ne strinjajo in pojavile so se že številne tožbe.

Kaj pa, ko bo umetna inteligenca napisala knjigo? Bo pri bralcih dosegla estetski učinek? Ali jih bo oddaljila od sebe? Takih vprašanj in dvomov je še veliko. UI ves čas odpira nova vprašanja ter pri naši generaciji in mlajših povzroča veliko skrbi za prihodnost, ki se zdi čedalje bolj brezizhodna s tako mogočnim tekmecem, ki vse ve in vse zna.

Bodo v sodobnem svetu, torej digitalni dobi, v kateri je stopnja bralne populacije zelo nizka, ljudje sploh še brali, če bodo knjige pisali samodejni ustvarjalci vsebin? Morda bo na začetku to zanimivo, kot poskus, eksperiment, ampak predvidevam, da bo kmalu umanjkal osebni stik, empatično občutje, ki ga želijo pisatelji s svojim delom vzbuditi pri bralcu. Človeštvo bo še potrebovalo stik s sočlovekom in knjige so lahko pravi most med mano in tabo, med enim in drugim in želim si, da bodo v skrajni situaciji ljudje izbrali knjigo, ki jo je napisal človek, in tako podprli idejo britanskih avtorjev. Tihi protest, na način, ki ga knjigoljubci in knjigotržci najbolje razumejo.