PERSPEKTIVE: Radio ali ne radio

Živijo, Perspektive! Danes sem začela s čisto posebno medbesedilno povezavo v naslovu, za katero upam, da jo bodo lektorice pustile. Hamletove besede bi lahko uporabili za kar koli, lahko bi jih priredili za umetnost ali filozofijo. Danes se bom z njimi poigrala in jih prilagodila radijskemu svetu.

Morda bo naslov deloval preveč provokativno, a to ni moj namen. Saj nisem izvedenka za radio in razne radijske storitve niti ne sodelujem na kaki radijski postaji, imam pa kar nekaj prijateljev, ki se s tem ukvarjajo in jih ta svet zelo veseli. Rada bi le osvetlila povezanost medijev in nekatere njihove zanimivosti danes.

V zadnjih prispevkih sem širila svoja obzorja literature in morda tudi vaša, saj sem zapisana in na prvi pogled dolgočasna literarna besedila predstavila skozi drugačen zorni kot. Tako so postala filmi, popevke in danes pripovedi po radijskih valovih.

Naj začnem z realnim primerom: poletno sonce, kolona na avtocesti in prižgan radio. Nekateri, predvsem pripadniki mlajših generacij, poslušajo glasbo z raznimi aplikacijami, drugi pa še vedno prisluhnejo radijskim postajam. Lahko izbirajo tudi žanr, na nekaterih postajah so bolj informativne oddaje, na drugih predvajajo samo popularno glasbo ...

Večina se torej vozi proti morju in posluša radio. Drugi ga poslušajo med delom; pri nas doma mora biti vedno prižgan pri obdelovanju vrta, tudi če ga v resnici sploh ne poslušajo. Nekateri imajo radio prižgan ob pomivanju posode ali pri raznih domačih opravilih za glasbeno ozadje. Na to je opozoril Magnus, ko je izjavil, da je radio ohranil svojo vlogo, saj služi poslušanju razvedrilnih vsebin in deluje kot glasbeno ozadje.

Drugi teoretiki dvajsetega stoletja so v razvoju radia videli pravo zmago tehnologije. Številni so opozorili na njegovo monosenzorično vlogo, kar pomeni, da intenzivno vpliva na enega izmed naših čutov, zato prinese poslušalcu popolnejšo sliko in je hkrati tudi dobra vaja v pozornosti. Za Bertolta Brechta pa je bil radio demokratičen medij, saj so z njim dostopne najrazličnejše vsebine prav vsem.

Kje pa je tu povezava z literaturo? Moram priznati, da je niti jaz nisem opazila tako hitro. Mislila sem, da je radio samo za predvajanje glasbe. A sem se motila, na kar so me opozorili tudi aktivni radijski poslušalci in sodelavci iz domačih, zamejskih krajev. Radijska igra je pravzaprav umetniški in hkrati radijski žanr. Spretno in z nanašanjem samo na zvok lahko posreduje raznoliko paleto besedil, od dokumentarcev, pravih zgodb z različnimi glasovnimi učinki, priredb slovenskih klasikov do čisto novih eksperimentov za slušno poslastico. Večina teh del je napisana za radio in se torej oddaljuje od literarnih priredb. Možnost pa je tudi »brana knjiga«, ko prebirajo po poglavjih roman, kratke zgodbe, kot so zapisane, a po radiu.

Kot pohvalo zvestim radijskim poslušalcem bi še poudarila, da imamo v zamejskih krogih tudi svoj državni radio, na katerega mlajši včasih pozabimo. Med nami so tudi angažirani radijski sodelavci, na primer Radijski oder, ki skrbijo za umetniško žilico na naši radijski postaji in se ukvarjajo tudi z novimi, eksperimentalnimi zvočnimi besedili. Lahko vam razkrijem, da sem eno predstavila svojim sošolcem v slovenski prestolnici; bili so presenečeni in navdušeni.

Literatura je torej prisotna tudi na radijskih valovih, a v nekoliko manjšem obsegu. Na začetku razvoja radia je bila zelo vključena v programe, v sodobnem času pa se radio spopada z velikimi izzivi in zato je za literaturo in pripovedna besedila v njem še manj prostora. Radio se bo v prihodnosti še razvijal; morda bo pustil prostor drugim medijem, ki so priljubljeni v tem stoletju, ali se bo razvil kot terapija za izboljšanje pozornosti s poslušanjem radia. Menim pa, da bo literatura v njem bolj »nišna« vrsta, glasba pa bo za širše občinstvo. Zato vse pozivam, da poslušamo kako radijsko igro ali zanimiv zvočni eksperiment; naj pride literarni in umetniški glas do vas po domačih radijskih valovih.