Sreda, 24 julij 2024
Iskanje

PERSPEKTIVE: Sanjanje o svetu, na katerem hočem živeti

Svet |
5. jul. 2024 | 17:00
    Dark Theme

    Z Rogerjem Watersom, nekdanjim prvim možem britanske prog rock zasedbe Pink Floyd, se o marsičem ne strinjam. Toda njegove hrabre kritike sistema, moči, prevlade in vojne izpred 50 let ostajajo aktualne, in to kljub pretirani simpatiji za postsovjetske propagandne režime. Album The Final Cut, ki je izšel leta 1983, se je še najbolj eksplicitno ukvarjal s temami pacifizma in državljanskih ter družbenih svoboščin. Njegov neposredni predhodnik, monumentalni »konceptualni album« The Wall, se je tudi jasno ukvarjal s temi vsebinami, a pesmi na njem so se posvečale bolj celostni biografiji protagonista. Večina pesmi, ki ni izšla na vinilnih ploščah albuma The Wall, pa je bila reciklirana za The Final Cut, ki z nekaterih vidikov predstavlja eksplicitnejšo politično antologijo konca sanj. The Final Cut je torej izšel leta 1983, tik pred drugo zmago Margaret Thatcher na volitvah v Združenem kraljestvu. Album pa je bil neposredna kritika premierke Thatcher. Napadal je vojno na Falklandskih otokih (morda raje Malvinskih otokih), neoliberalizem, namerno rušenje socialnega sistema, deindustrializacijo, vojno nasploh. Seveda je govoril tudi o nacizmu - kot pač vse najboljše zbirke Pink Floydov - in o duševnem zdravju, a o tem kdaj drugič.

    Po mojem mnenju bi morala biti pesem The Gunner’s Dream eden izmed temeljev liberalnega (družbeno-političnega, ne nujno ekonomskega) reda. Govori o topničarju, ki pada iz sestreljenega letala in ob tem sanja o idealnem svetu, za katerega se je boril. Ta idila ni nujno tako oddaljena. Vsekakor ne bi smela biti. »Kraj, kjer lahko spiš, dovolj hrane.« Pa še pravica do izražanja dvomov in bojazni, zagotovljena pravna država, nobenega strahu pred terorizmom, policijo in drugimi organi pregona, ki se dejansko držijo pravil. »In nihče ne ubija več otrok.«

    Resnično svobodni sistemi naj bi zagotavljali vse to. Takšen svet bi si človeštvo zaslužilo. V času raznih bumov po drugi svetovni vojni je marsikatera zahodnoevropska država zasnovala sistem, s katerim je poskrbela za svoje državljane. Seveda je mnogokrat umanjkala plat državljanskih svoboščin. V Evropski uniji se radi hvalimo, češ da smo dosegli visoko raven liberalizma. Morda se je stanje izboljšalo, a dana raven še zdaleč ne sme biti zadovoljiva. Prav po izvolitvi Thatcher na tej strani Atlantskega oceana in Ronalda Reagana na drugi se je v gospodarskem redu nekaj podrlo. Kapital, ki je že sam po sebi premočan, je odtlej glavni dejavnik vsega; brez ustreznih varovalk se je po svetu kot napalm razplamtel sistem, v katerem se revni med seboj sovražijo v upanju, da bodo nekoč takšni kakor tisti, ki jih izkoriščajo. Kar jim seveda ne bo uspelo, saj so se rodili na napačnem koncu mesta, države ali sveta. Neenakosti se večajo, politologi, sociologi in ekonomisti pa so dokazali, da se z roko v roki z njimi širi populizem. Ljubezen do skrajnega. Ustanove, ki naj bi svoboščine ščitile, se dostikrat prve zadovoljijo, ko teh ni več. Odnos marsikaterega politika, od italijanske premierke do zadnjega deželnega in občinskega odbornika, ki z novinarji ravnajo kot z osebnimi piarovci, je enostavno zgrešen in antiliberalen. Mogoče greši tudi druga stran, ker se ne upre dovolj jasno in glasno. Zakaj pa naj bi se, ko je njeno preživetje odvisno od tistih, ki si jo hočejo podrediti.

    Ta kolumna je objavljena na dan, ko se volivke in volivci v Veliki Britaniji odpravljajo na volišča. Sodeč po anketah bi lahko spet končno zmagali laburisti. Ti so se po eksperimentu Jeremyja Corbyna komunikacijsko in vsebinsko povsem spremenili, da bi izpadli malo bolj desni in konservativni, ne preveč radikalni; pač kot politična opcija, ki bo poskrbela za red in mir, ne pa za radikalne spremembe. Toda s tem pristopom ne bomo rešili naših problemov. Nenazadnje ankete preboj v parlament Združenega kraljestva prvič napovedujejo tudi populistični stranki, ki jo vodi Nigel Farage.

    Živimo v času, ki ponuja vse več dokazov za to, da vztrajanje v starih dogmah ni pravilna rešitev. Tvegamo, da bomo izumrli zaradi podnebne krize, čeprav je na svetu dovolj denarja, da jo preprečimo. V družbi se kuha nelagodje, ki bi se mu lahko izognili. Obstaja orožje, ki ne bi smelo obstajati. Potrebujemo svet, ki naj ne bo stalinistična utopija ali kapitalistična erotika, ampak prostor, v katerem bomo lahko vsi živeli dobro in v miru. Potrebujemo svet, na katerem sploh še hočemo živeti.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani