Prijava
Dark Theme
Buljim v novembrsko luno, visoko nad sabo. Oster veter se mi zaganja v obraz in me stresa od mraza. Pobrišem si tenko solzo; iz mene jo je pognal bolj občutek jeze in onemoglosti kot žalosti. Le kako sem zdaj niti šestindvajset let stara, pa se počutim, kot da bi bila vklenjena v življenje, ki si ga nikakor ne želim? Le kako je mogoče, da me je do kosti strah, da bom ostala tako vklenjena do konca svojih dni? Ujetnica življenja, ki je nasprotje od takšnega, kot bi si želela. Vendar mi resnično ničesar ne primanjkuje: imam stalno službo in pogodbo za nedoločen čas; plačujem najemnino za stanovanje, v katerem že dolgo srečno sobivam s partnerjem, in imam možnosti, da bi kupila svoje, če bi želela. V družini ni nobenih skrbi in vsi moji dragi so srečni in zdravi.
Popolnoma zmedena sem: jasno mi je le, da mi vse to, kar imam, ni prav, vendar nimam pojma, kje naj iščem rešitev. Povrhu vsega grem sama sebi izredno na živce, saj dobro vem, kako egoistično doživljam vse skupaj: ogromno ljudi bi v sekundi zamenjalo svoje življenje za moje, če bi lahko. Vendar možnosti je preveč in pogled na prihodnost, ki ga imam, je zelo drugačen od tistega, ki ga imajo odrasli; zdi se mi, da so negotove tudi tiste službe, ki naj bi imele dobre možnosti za prihodnost in višje plače.
Globoko v sebi pa vem, da je resnica še drugačna; sprašujem se, ali je res bolj pomembna varna služba kot živeti po svoji želji. Moj odgovor na to vprašanje pa je nedvomno: »Ne.« Od takrat je minilo nekaj novembrskih lun. Zdaj sedim na krmi ladje in opazujem morsko peno, ki se na široko odpira ob plutju in pušča za sabo belo sled.
Ko me kdo zdaj vpraša, kaj delam in kje bivam, me velikokrat ob odgovoru označijo kot digitalno nomadko (to je oseba, ki opravlja svoje delo na daljavo in nima stalne pisarne ali bivališča). Večinoma odgovorim, da to je to, vendar mi poimenovanje nikoli ni bilo najljubše zaradi besede »digitalna«: že res, da je vse, kar potrebujem za delo, računalnik in dostop do spleta, vendar se nikoli prej nisem duševno in telesno počutila bližje naravi kot zdaj.
Preprosto lahko rečem, da delam od doma s posebnostjo: dom je vsake štiri do šest mesecev kje drugje. »Zavidam ti,« mi je z iskrenim nasmehom odvrnila kolegica, ko sem ji povedala, da septembra odpotujem in se bom čez zimo nastanila v toplejših krajih. »Obenem pa sem tako vesela, da lahko vsak konec tedna preživim na kavču v svoji mali ljubi hiški,« doda in skupaj se prisrčno nasmejeva. Obe imava neprecenljivo srečo, da imava enako službo in popolnoma drugačni življenji, vendar vsaka živi, kot ji je najljubše - po svoji želji.
Druga kolegica pa me opazuje z na široko odprtimi očmi: »Kaj pa stiki z družino, prijatelji, ali jih ne izgubiš? Ali se ti ne toži po njih?« »Seveda se mi toži po njih, najdražji stiki pa so se samo še okrepili; skupni čas je zdaj omejen in torej dragocenejši. Bolje ga izkoristimo. Najtežji del je vsakič razložiti, zakaj odhajam, saj resnično ni nobenega razloga, ki bi me silil proč. Vendar je to trenutno moja želja in zdaj mi je dana možnost, da jo izpolnim; ker me imajo radi, to razumejo.« »Saj to velja tudi za vse tiste, ki se selijo v tujino iz same želje,« zamišljeno doda kolegica. Pokimam. »Točno tako.«
Pred mano je zdaj viden obris otoka, proti kateremu plujemo. Pomislim na naslednje vprašanje, ki mi ga je kolegica postavila - vprašanje, ki skoraj nikoli ne manjka, ko je pogovor te vrste. Vsakič, ko odgovorim, me oblije grenko-sladek občutek nejasne prihodnosti. »In to bo torej tvoje življenje za vedno?« Nasmehnila sem se ji: »Skoraj prepričana sem, da ne, saj se mi je že tolikokrat spremenilo. Pa saj sem se tudi sama že neštetokrat predrugačila v drugo osebo. Načrti se večkrat postavijo na glavo, prioritete pa se naravno spremenijo čez leta. Lahko, da me bo čez šest mesecev pičilo in se bom želela kje stalno nastaniti ali pa mi bo umetna inteligenca čez pet let pobrala delo in bom nujno morala začeti na novo. Bo že v redu: na univerzi sem študirala eno, potem sem se za prvo službo morala naučiti drugo, zdaj pa delam čisto tretje. Občutek imam sicer, da začnemo mladi po zaključku študija šele stopati v pravo študijsko življenje, v katerem se bomo morali še veliko novega naučiti. Načrtovati na dolgi rok ni preveč preprosto, ampak se da. Tako da kratek odgovor na tvoje vprašanje je: Kdo ve? Sem pa pripravljena.«
