Prijava
Dark Theme
Čeprav se zdi legenda, je zgodba o Užupisu resnična. Četrt v Vilni, ki je danes znana kot bohemsko srce litovske prestolnice, je bila dolgo zapuščena, zanemarjena in marginalizirana. Leži na levem bregu reke Vilnelė in njeno ime v litovščini pravzaprav pomeni prav to: za reko.
Po drugi svetovni vojni so v Užupisu ostale številne prazne hiše. Vanje so se naselili brezdomci, prostitutke in skvoterji, zato je bila četrt dolgo znana kot eno najbolj zanemarjenih območij v Vilni. Po osamosvojitvi Litve v devetdesetih letih je bila soseska območje, kamor so se zatekali umetniki, svobodnjaki in tisti, ki niso našli svojega mesta v uradni družbi. Iz razpadajočih stavb so ustvarili ateljeje, galerije in družabna središča, in namesto da bi bila četrt zaznamovana kot problematična, so prebivalci vzeli usodo v svoje roke. Tako jo je postopoma zajel duh svobode in ustvarjalnosti, ki v Užupisu živi še danes.
Prvega aprila 1997 je umetnik Romas Lileikis skupaj z drugimi ustvarjalci in prebivalci razglasil Republiko Užupis, ki se danes ponaša z nazivom najmanjše republike na svetu. Sprva je bila zamišljena kot umetniška gesta, polna humorja in ironije, a z jasnim sporočilom: drugačen svet je mogoč. Užupis je dobil svojo zastavo, himno, predsednika in celo vojsko (čeprav šteje le nekaj ljudi). Zastava republike prikazuje dlan na belem ozadju, pri čemer se barva dlani menja glede na letni čas: pozimi je modra, spomladi zelena, poleti rumena in jeseni rdeča.
Najbolj znan pa je njihov ustavni dokument, razobešen v številnih jezikih na Ulici Paupys. Ustava Užupisa je hkrati igriva in globoka. V njej so zapisane pravice, ki se na prvi pogled zdijo samoumevne, a so v svoji preprostosti skoraj revolucionarne. Nekateri izmed členov so: človek ima pravico biti takšen, kakršen je; človek ima pravico biti srečen; človek ima pravico biti nesrečen; človek ima pravico ljubiti; človek ima pravico biti len; pes ima pravico biti pes; mačka nima dolžnosti ljubiti svojega lastnika, ampak mu mora biti v pomoč v težkih trenutkih; vsakdo ima pravico ne razumeti ničesar; ljudje imajo pravico živeti ob reki Vilnelė, medtem ko ima reka pravico, da teče mimo ljudi; nihče nima pravice do nasilja.
Na prvi pogled delujejo kot preproste misli, zapisane v šali. A ko se ob njih ustaviš, se pokažejo kot globoka resnica o človeškem obstoju. Pravica »biti takšen, kakršen si« je v svetu, ki pogosto zahteva prilagajanje, skoraj radikalna zahteva po avtentičnosti. Pravica biti srečen in hkrati pravica biti nesrečen nas opominjata, da življenje ni vedno popolno in da je tudi bolečina del naše poti. Tudi lenoba, ki jo marsikdo razume kot napako, je tu priznana kot legitimna človeška izkušnja, kot prostor za počitek ali premišljevanje.
Člena, ki govorita o psu in mački, pa s toplino in humorjem pokažeta, da ustava Užupisa ne zadeva samo ljudi, ampak v širšem smislu tudi odnos do narave in našega sobivanja z njo. Pravica reke, da teče mimo ljudi, je morda ena najlepših: narava tu ni samo kulisa človekovega življenja, ampak ima svojo lastno vrednost in pravico do obstoja.
Še bolj resno se bere člen, ki pravi, da nihče nima pravice do nasilja. Vmes, med igro in lahkotnostjo, stoji jasen in nedvoumen moralni imperativ. Užupis s tem sporoča, da prava svoboda ni v moči nad drugim, ampak v sožitju, kjer je prostor za vsakogar.
Danes je Užupis priljubljena turistična destinacija, polna galerij, kavarn in kreativnih prostorov. A kljub priljubljenosti in obiskovalcem z vsega sveta četrt ohranja svojo dušo, občutek, da so najpomembnejše vrednote prav tiste preproste: svoboda izražanja, spoštovanje drugih in narave ter sposobnost, da si dovolimo biti to, kar smo.
V času, ko svet pretresajo vojne in delitve, Užupis s svojo ustavo spominja, da temeljne vrednote ne potrebujejo velikih besed ali zapletenih pravnih členov. Dovolj je priznanje, da si vsak človek, pa naj bo srečen, len, žalosten ali zaljubljen, zasluži prostor pod soncem. In prav zato Užupis ostaja simbol, da lahko že na koščku zemlje za reko zraste ideja, ki nagovori ves svet.
