PERSPEKTIVE: Vojna mikročipov

»Kadar običajen človek pomisli na mikročipe, ima navadno v mislih polprevodnike, ki omogočajo delovanje pametnih telefonov, osebnih računalnikov ali samovozečih vozil. Ko pa o polprevodnikih razmišljajo ministri za obrambo ali vojska, se sprašujejo, kako jih bodo uporabili v vojni prihodnosti.«

Avtor teh besed je profesor Chris Miller, izvedenec za sodobno tehnologijo in njen vpliv na politiko in geopolitiko. Proizvodnja čipov se je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja začela prav zaradi izdelave sistemov za usmerjanje in navigacijo raket. »Danes se nam zdi samoumevno, da lahko vojak pritisne na gumb in raketa poleti več sto kilometrov daleč ter zadene cilj s skoraj popolno natančnostjo. Vendar je to mogoče le zaradi številnih mikročipov in polprevodnikov v raketah, satelitov (ki prenašajo podatke o ciljih) in sistemov, ki jih vodijo.« V podporo svoji tezi profesor kot primer navaja vojno med Ukrajino in Rusijo: upor Ukrajine je uspel, ker je bila ves čas zagotovljena digitalna komunikacija in ker se je lahko zanesla na napredne protitankovske rakete. »Z drugimi besedami, dosedanjo vojno med Rusijo in Ukrajino so v marsičem odločili polprevodniki, čipi in mikročipi.«

Tehnologija je vedno igrala pomembno vlogo v vojnah in tudi danes je tako. Toda morda se nismo zavedali ravni globalizacije, kjer ima eno samo podjetje svetovni nadzor nad določenim področjem in tehnologijo. Podjetja, ki se ukvarjajo s polprevodniki, lahko razdelimo v tri skupine. Tista v prvi se ukvarjajo z načrtovanjem in proizvodnjo mikročipov (na primer Intel ali Samsung). V drugi se samo z načrtovanjem (ta so najštevilnejša in vključujejo na primer Nvidio ali Qualcomm). Tretja pa so podjetja, ki skrbijo za proizvodnjo (mednje spada denimo TSMC). V prejšnjih kolumnah sem že omenil pomen surovin, med katere spadajo polprevodniki in redki zemeljski elementi. V naravi je obojih veliko, vendar je redke zemeljske elemente zelo težko pridobivati (stroški so zelo visoki), polprevodnike pa težko predelovati. V nadaljevanju kolumne bo tema prav obdelava polprevodnikov.

Tako imenovana vojna mikročipov poteka med petimi akterji, in sicer med ZDA, Japonsko, Korejo, Nizozemsko in Tajvanom. Azijske države in ZDA so pričakovano na seznamu, kaj pa Nizozemska? V njej je sedež podjetja ASML (Advanced Semiconductor Materials Lithography), nizozemske multinacionalke, ustanovljene leta 1984. Takrat sta podjetji ASM in Philips začeli skupno pot v razvoju tehnologije in strojev za obdelavo polprevodnikov. Pot družbe ASML na začetku ni bila rožnata, kajti tehnologija, ki jo sektor zahteva, je izjemno zapletena in draga. Čeprav so si veliko obetali, je bilo treba ideje spraviti v industrijo. Ko je to uspelo (v devetdesetih letih), se je začel vzpon. Tako danes le podjetje ASML obvlada ekstremno ultravijolično tehnologijo EUV (angl. Extreme Ultraviolet Lithography), ki omogoča proizvodnjo najnaprednejših čipov. Proizvodne linije obsegajo veliko strojev, ampak kdor hoče proizvajati najboljše čipe, trenutno ne more mimo tehnologije EUV in tako mimo podjetja ASML. Kot pravi Miller, gre za najbolj zapleteno tehnologijo v zgodovini človeštva: ima več sto tisoč sestavnih delov in uporablja enega najmočnejših laserjev, kar jih je bilo kadar koli uporabljenih v komercialni napravi, ter stane več sto milijonov evrov.

Prav zaradi kompleksnosti te tehnologije poteka del svetovne vojne mikročipov. Kitajska je še nima, Nizozemska in ZDA pa se, razumljivo, tega zavedata. Kitajska ima srečo (ne pa zaslugo, kajti to imata ZDA in Nizozemska), da je blizu podjetja TSMC (Taiwan Semiconductor Manufacturing Company), ki proizvaja približno devetdeset odstotkov najnaprednejših procesorjev na svetu.

»Predstavljajte si geopolitične in gospodarske posledice na svetovni ravni, če bi industrija čipov naletela na blokado otoka,» poudarja Chris Miller.