PERSPEKTIVE: Za narodov blagor

»Se boš zaposlil na manjšinski organizaciji ali boš emigriral?« Tako lahko parafraziram začetek nekega pogovora z manjšinskim delavcem po nekaj špricerjih. Ko sem mu odgovoril, da bom spet ubral pot v tujino, čeprav ne za vedno, mi je odgovoril, da bi bila njegova dolžnost nasvet, naj izberem manjšinsko organizacijo.

»Naše ustanove« sem že večkrat izbral. Včasih po naključju, v drugih primerih bolj premišljeno. Odgovora na vprašanja o razlogih za moje vračanje v Trst sicer nisem še našel. Niti enega, ki bi mi bil všeč ali ki bi ga lahko zapisal v ta komentar. Vsakič, kadar se pogovarjam z bolj ali manj »vodilnimi manjšinci«, slišim enako sporočilo. »Vi se morate vrniti.« Mi, tisti, ki smo odšli ali odhajamo. Od politološkega trapolerja, ki se je vrnil v Trst po desetih letih Avstrije, pa po enem Brazilije in poldrugem Bologne, do vseh zamejskih študentov medicine v Ljubljani. Treba se je vrniti in pomagati naši skupnosti, da se odreši same sebe. Socialistično-korporativistični Slovani pač bolj obstajamo za skupnost kakor zase.

A kaj nas, poleg socialističnih in teokratskih razlogov, vleče domov? Nekajkrat, prevečkrat, sem slišal besedno zvezo narodov blagor. Ker kaj nam preostane poleg tega? Biti pripadnik manjšine je izredno bogastvo, temu ne moremo osporavati. In? Trst je bil nekoč središče slovenske kulture. Kaj smo danes? Skupnost, ki obstaja, da bi preživela - in še to nam ne uspeva vedno. Sprijaznili smo se z marsikaterim dejstvom, za druge težave pa ne najdemo ali iščemo rešitev. Kot skupnost smo kulturno izredno bogati, ampak poleg kulture in tega, da smo most, kaj ponujamo moji generaciji? Kraj ob morju, ki je bilo nekoč naše. Skupnost, ki se zaljubi v vsakogar, ki jo zna elokventno kritizirati, ker vemo, da bo prej ali slej komu ali čemu poveljeval. Kam je šla naša živahnost? Na vseh »naših« dogodkih je verjetnost, da boš prepoznal od 50 do 75 odstotkov obrazov, dokaj visoka. Velikani umirajo ali so umrli in mi se sprijaznimo ali pripovedujemo pravljice.

Dobro vem, da se več kot samo posamezniki zavedajo problema bodočnosti naše skupnosti. V svojih preteklih življenjih sem večkrat slišal vprašanje o tem, kako privabiti mlade v določeno manjšinsko organizacijo. »Nekaj čez dvajsetletna X in Z sta izjemni pridobitvi za nas.« »Pridobitve« preštejemo na prstih ene roke, če gre dobro na prstih dveh rok. In vsi smo najbolj pridni, kadar moramo iskati probleme in ne pri iskanju rešitev. Ampak resneje se bomo morali soočati z vprašanjem, kako naj privabimo mlade, da ostanejo ali da se vrnejo v zamejstvo in v naše organizacije. Moralno-etnični argumenti, ki implicirajo, da »bomo brez tebe izginili«, ne privabijo vsakogar, nasprotno. Navsezadnje, Italija ostaja Italija in tudi mi se ne potrudimo. Kadar se kdo vrne, ga raje brcnemo v zadnjo plat kot spodbudimo, ker so pač vsi naši predhodniki brcali podrejene v zadnje plati.

Tudi novih zamejcev ne smemo mitizirati. Rešitev ni v povečevanju ciljne skupine naših problemov, to je le statistika. Tudi Ljubljančani se ne selijo sem, ker smo zanje antropološko zanimivi. Trst je pač poceni mesto z eno slovensko komponento, ampak oni bodo še vedno imeli raje Aperol in nepremičnine kakor nas.

Kar se tiče vračanja, je meni šlo zelo dobro, ker imam dobro »manjšinsko službo«. Ampak splošno gledano ostajamo v naši dimenziji, apatično smo se sprijaznili s tem, kar smo in upamo, da nas bo nekdo rešil in nam čudežno oprostil vse napake, ki smo si jih nakuhali v desetletjih.

Tudi sam si ne znam razložiti, zakaj naj bi za vedno ostal tukaj. Vem, da obstaja tam zunaj svet, v katerem obstajajo problemi, ampak so na takšni ravni, da se razredčijo in postanejo skorajda nevidni. Lažje je biti noj z glavo v pesku kot noj, ki gleda leva v oči. Drugje bi bile stvari verjetno lažje, čeprav bi bil migrant. Drugje bi se marsikdo počutil bolj sprejet. Drugje so standardi drugačni.

»To je resnična zgodba. Dogodki, prikazani v tem filmu, so se zgodili v Minnesoti leta 1987. Na željo preživelih so bila imena spremenjena.« Tako se začne celovečerec Fargo. Režiserja sta večkrat spremenila odgovore na vprašanja o resničnosti zgodbe. Neki drugi proizvod severnoameriških subkultur se je odločil za opozorilo: »Vsi liki in dogodki v tej oddaji - tudi tisti, ki temeljijo na dejanskih osebah - so v celoti izmišljeni.«