PERSPEKTIVE: Zakaj te nisem povabil na še en guinness?

O čem naj tokrat pišem? Ne vem. To ni preprosto vprašanje, če si ga moraš kot novinar postaviti ob 23.36 po dnevu, ko si že pisal o vseh možnih davkih za smeti in rebalansih. Malo je to, malo je usahnila fantazija. Potrebujem malo dopusta.

Ena mojih najljubših legend zadeva obdobje v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja, po imploziji benda The Clash. Nekdanji frontman Joe Strummer je takrat začel iskati nove pustolovščine. Po svoje se je zaljubil v Španijo. Ja, vsi Britanci imajo neko bizarno in nerazložljivo fascinacijo nad Iberijskim polotokom, ampak to je druga zgodba. In verjetno se Strummer tudi ni tako močno zaljubil, kot so se razni člani folk-punk benda The Pogues, ki so, kar se spomnim, Španiji in njenim krajem posvetili veliko več pesmi. No, zdaj sem se ravno spomnil na Spanish bombs, ki bi verjetno lahko bila v kakšnem greatest hits albumu Clashev. Kakorkoli.

Strummer se je odločil, da bo postal producent albuma nekega španskega benda. Odločil se je tudi, da bo iskal in našel grob pesnika - revolucionarja Federica Garcie Lorce, ki so ga med državljansko vojno ubili fašisti. Iz vsega tega iskanja je tako ali drugače kasneje nastala glasba za film Walker, enega od redkih filmov z veliko boljšo glasbo kot sliko. Priznati moram, da ga nisem še našel v nobeni obliki, da bi si sam lahko ustvaril mnenje, ampak recenzije so kar zgovorne. Tudi če bi sam verjetno cenil nekatere absurdne izbire, s katerimi so se avtorji posmehovali ameriškemu imperializmu in Reaganovim nedemokratičnim načrtom. Film, ki je sicer uničil kariero režiserja Alexa Coxa, pa ima, kot rečeno, zelo zanimivo glasbeno spremljavo. Ta je uvedla tudi Strummerjevo glasbeno renesanso, saj se je do svoje prerane smrti intenzivno posvetil komponiranju pesmi za filme. Večinoma anti-blockbusterske filme z le nekaj tisoč dolarjev prodanih vstopnic. In prav ena od teh pesmi, predolga US North (deset minut, no, lahko bi bilo huje, ampak tudi veliko boljše), me je lani pospremila skozi bizarno poletje, ki se je začelo z romanjem in zaključilo s pivom v nevihti. In marsičem vmes.

Vedno spet me preseneti, kako z določenimi fazami, izleti ali potovanji povezujem pesmi, ki sem jih takrat odkril skoraj naključno in jih potem vrtim, dokler se ne naveličam. Zadnja je bila pred nekaj tedni School Days Over Dropkick Murphyjev z Billyjem Braggom. Pesem o tem, kako so morali otroci po končanem obveznem izobraževanju kopati premog v rudniku, je pred šestimi desetletji sicer napisal Ewan MacColl.

Junija sem se z antracitom v glavi po šestih letih vrnil v Bologno, mesto, kjer sem sicer študiral in posledično živel. Gentrifikacija napreduje, če je slučajno kdo upal, da bi lahko bilo drugače. Skoraj vsi moji kolegi so se odselili, nekateri na srečo, drugi na žalost. V teh letih sem izgubil stike s številnimi ljudmi, s katerimi bi rad še govoril. In zakaj jih ne pokličeš in jim to poveš? Ni vse tako preprosto.

Ni vse tako preprosto, kot je preprost svet, ko čakaš na neurje in nimaš pri tem nič kaj izgubiti. Ni vse tako preprosto kot večer za kuhinjsko mizo premajhnega in neracionalno razporejenega stanovanja, z vinom ali proseccom v neprimernih kozarcih in skodelicah, ker nimaš dovolj primernih kozarcev. In je tako tudi prav.

Ne glede na to, koliko je globoka reka, najdi nekoga, ki bo plaval s tabo. Ta je eden najlepših verzov ene od poznejših Strummerjevih pesmi, Blues on the River, ki sem jo odkril med povratkom iz Španije, kamor sem se odpravil z vlakom oziroma avtobusom. Ko se voziš 29 ur in 55 minut v eno smer, v drugo pa potuješ več kot dva dni - z enodnevnim postankom vmes - rabiš pač kaj »za pasat cajt«. In poleg branja in razglabljanja o človekovih šibkostih (zakaj postanemo na WC-jih avtobusov vsi živalski? Zakaj nas morajo šoferji zbuditi ob štirih zjutraj v Montpellierju? Zakaj se moramo sploh ustaviti v Perpignanu? Kako to, da imajo navijači Barcelone de Guayaquila na španski Frecciarossi radi Franca?) ti daje počasno potovanje čas in voljo za nekaj filozofiranja. Moramo res leteti na vse strani? Moramo res odgovarjati na brezpredmetne whatsappe ob enajstih zvečer? Obstaja še levica? Bomo doživeli pravico do odklopa? Zakaj te nisem povabil na še en guinness?