PLAN ZA GAZO: Morda pomiritev, a brez svobode

Plan Donalda Trumpa za Gazo je presenetil svet, saj pomeni vsaj navidezen preokret v politiki brezpogojne podpore ZDA izraelski kolonizaciji celotne Palestine. Če naj verjamemo obljubam, ki jih bodo morala še potrditi dejstva, prinaša konec genocida in etničnega čiščenja, dobavo hrane, izmenjavo talcev, razorožitev in amnestijo za borce Hamasa, če se bodo brezpogojno predali. Bolj meglena je bodočnost Palestine. Trump namiguje na palestinsko hrepenenje po državnosti, ne pa na suvereno državo, ki jo je Benjamin Netanjahu v torek izključil.

Na Trumpov preokret je bržkone vplival izraelski napad na pogajalce Hamasa v Katarju, kjer imajo ZDA svoje glavno vojaško oporišče v Zalivu. Netanjahu je Trumpa obvestil zadnji hip, kar je razkačilo tajkuna. Še bolj ga je zaskrbela izguba poslov z zalivskimi emiri, ki so takrat razumeli, da nihče ni varen pred izraelsko nekaznovano agresivnostjo. Savdska Arabija je te dni sklenila vojaški sporazum s Pakistanom - denar v zameno za jedrski ščit. Pentagon je razumel sporočilo in Trumpu sugeriral, da si ni vredno zaradi izraelske desnice zapraviti odnose z Arabci. Tudi baza gibanja Maga že dolgo nerga zaradi vsega denarja, ki se iz ZDA steka v pomoč Izraelu.

Bolj kot sionizem Trumpa zanimajo posli, zato je Netanjahuju ukazal, naj bo konec masakra. Izraelski premier je moral ukaz požreti, čeprav se še spreneveda, ker vodi v konec njegove politične kariere. Mesijanska desnica, ki se ji slini po Gazi in Zahodnem bregu, se mu utegne upreti. Na kratki rok Netanjahu lahko preživi na oblasti s podporo sredinske opozicije, na dolgi ga bo odpihnilo.

V precepu je tudi Hamas. Trumpov plan ni sad pogajanj, je enostranski diktat. Palestinci naj bi položili orožje brez vsakega jamstva, da bodo kdaj dobili svojo državo po načelu samoodločbe narodov. Nasprotno, grozi jim ponovna kolonialna oblast kot pred sto leti, ko so jih Britanci izigrali s tajnim paktom Sykes-Picot in so z Balfourjevo deklaracijo njihovo zemljo ponudili sionistom.

Če želijo preživeti, bodo Palestinci prisiljeni sprejeti plan, ki je krivičen tudi v izmenjavi talcev. Hamas naj bi izročil vseh petdeset živih in mrtvih izraelskih talcev, Izrael pa 250 zapornikov in le 1700 med 10 tisoč talci, ki so jih zajeli v Gazi in jih trpinčili v mučilnicah. Samo na Zahodnem bregu so v dveh letih po 7. oktobru aretirali 15 tisoč ljudi, tudi otroke.

Sporen je tudi Tony Blair, ki naj bi postal guverner »ameriško-britanskega emirata« v Gazi. Zalivski šeiki mu zaupajo, ker z njim sklepajo dobre posle, Palestinci pa ga sovražijo ne le zaradi agresije na Irak leta 2003. Leta 2007 je bil imenovan za vodjo četverice ZDA-Rusija-EU-ZN, ki naj bi izvajala mirovni proces po dogovorih v Oslu. Živel je kot kolonialni guverner v razkošju hotela American Colony v Jeruzalemu, naredil pa ni nič. Delal je pač zase: agencija Bloomberg je leta 2013 izračunala, da je v šestih letih s svetovanjem za zalivske države zaslužil vsaj 90 milijonov dolarjev.

Njegov plan Gaza International Transitional Authority (GITA) predvideva po pisanju časnika Haaretz skoraj 400 milijonov dolarjev v treh letih samo za upravno strukturo, na čelu katere bo formalno Trump, konkretno pa Blair. V njej bodo zahodni in arabski diplomati, poslovneži, investitorji. Palestinci bodo izločeni, tudi zmerna ANP, kvečjemu bodo kakega posameznika postavili na podrejene položaje.

GITA naj bi vodila desetine milijard vredno rekonstrukcijo. Palestincev naj ne bi izgnali, toda če bodo »valorizirali« riviero, o čemer se je Blair dogovarjal z nepremičninarjem in Trumpovim zetom Jaredom Kushnerjem, tam ne bo mesta zanje. Bržkone jih bodo zaprli v rezervate. Izrael si itak pridržuje pravico, da obdrži svoj vojaški obroč v sami Gazi in okoli nje.

Donald Trump se šopiri, da bo to največji mirovni plan zadnjih 2000 let, odkar se je po Palestini potikal neki Jezus Kristus. Palestincem obešenjaško obljublja večni mir. 65 tisoč ga je že dobilo, deset tisoči drugih so izhlapeli pod bombami, ležijo pod gorami ruševin ali še umirajo od lakote. Preživeli bodo morda životarili in od daleč zrli v bogate tujce na zadnjem koščku palestinskega morja, potem ko so jih sionisti že leta 1948 izgnali s preostale obale v nerodovitno notranjost. Skrajna prispodoba neoliberalnega sveta, sobivanja razkošja elit in bede brezpravnih množic.