Prijava
Dark Theme
Kakšen teden je za nami! V Beogradu so študentje zrušili mafijsko oblast. V parlament so poslali akademike, intelektualce, umetnike. Ne bo jim lahko vladati, a slabše kot prej menda ne bo. So pa mladi Srbi lahko v navdih mladim, ki so množično demonstrirali na ulicah po Evropi, in v svarilo evronatovski tehnokraciji v Bruslju: pogum in vztrajnost zmoreta spremeniti stvari.
Vroče je bilo tudi v Braziliji, zadnji trdnjavi demokratičnega socializma v Južni Ameriki, ki jo je Donald Trump skušal streti na vse načine: s carinami na 37,5% tik pred volitvami, z manipulacijo družbenih medijev, z denarjem prevratniški desnici, z novobinkoštnimi pridigarji, ki so - če so religije opij narodov - fentanyl med verami. Pa je stari lev Inacio Lula Da Silva znal zbrati neverjetnih 10 milijonov več glasov kot tri tedne prej. Mladi Bolsonaro, lastnega očeta sin, ki so mu bili sodniki za petami zaradi finančnega kriminala, se zdaj greje na Floridi pri stricu Donaldu.
A še pomembnejši je za nas Izrael. Sedem milijonov judovskih volivcev ni odločalo le zase in niti le o usodi prav tako sedmih milijonov Palestincev, od katerih imata le dva milijona volilno pravico, drugi pa živijo pod terorjem naseljencev in vojske, ko ne umirajo dan za dnem kot v Gazi.
Izraelci so odločali tudi za nas v Evropi. Naša življenja, ekonomija, cene goriv in stopnja inflacije (včeraj je dosegla 5,4%!) odvisijo od vojaških avantur Benjamina Netanjahuja. Naj bo res ali ne, da z Epsteinovimi dosjeji izsiljuje Donalda Trumpa, lahko z novo agresijo na Iran zaneti planetarni požar. Poskusil je tik pred volitvami, a se mu je poveljnik generalštaba Ejal Zamir k sreči uprl in preprečil najhujše.
Netanjahu je zdaj izgubil vladno večino. Desna koalicija je s 64 padla na 53 sedežev, četudi njegov Likud ohranja relativno večino med strankami. Bil je poražen, a zlodej je trdoživ. Še se lahko pobere, toda to ni več odvisno le od njega.
Žogico ima v rokah opozicija Gadija Eisenkota. Prejeli so 48 poslanskih mandatov, precej manj, kot so pričakovali. Daleč pod 61 potrebnimi za vlado. Imajo pa možnost, da se osvobodijo Netanjahuja v povezavi - v kakršnikoli obliki - z 19 poslanci dveh palestinskih strank, Enotne liste treh laičnih oz. levih strank Ta’al, Balad in Hadaš (v tej so tudi napredni Judje), ter z zmerno islamsko Ra’am.
Vodja Ta’ala Ahmad Tibi je z geslom »bolje Tibi kakor Bibi« že ponudil podporo za izvolitev predsednika kneseta iz vrst opozicije in za vsako pragmatično rešitev, le da se znebijo Netanjahuja. Palestinci v Izraelu nikoli niso imeli 19 poslancev, četudi jih je za več kot petino prebivalcev. A po skoraj 80 letih zatiranja in izigravanja je sploh čudež, da gredo še volit in tokrat množično. Razumeli so, da je trenutek zgodovinski, zadnja priložnost, kot svari pisatelj David Grossman, preden bo demografska rast mesijanskih fanatikov za vselej zaprla to okno priložnosti.
Kapo dol pred voditelji palestinskih strank. V kačjem gnezdu, kjer živijo, kjer Izraelci potrebujejo stalno nove zunanje sovražnike zato, da se ne začnejo klati med sabo, so pokazali, da obstaja med Hamasovim samomorilskim nasiljem in Palestinsko upravo, ki je od Osla dalje le še Izraelu podrejen ječar lastnega naroda, tretja pot - pot dialoga. Edina, ki vodi v sožitje.
Vprašanje je, ali bo Eisenkot to razumel in zbral politični pogum za dialog z zaničevanimi »Arabci«, ko še besede Palestinci ne more izreči. Edini v koaliciji se za to zavzema Jair Golan z 8 poslanci Demokratov. Druga dva partnerja Naftali Bennet in Avigdor Liberman o tem nočeta slišati. Vendar mora Izrael skozi to šivankino uho, če želi na pot miru in sožitja in ne v samomor, kamor ga vodi stopnjevanje nasilja. To so razumeli celo svojci žrtev 7. oktobra, ki so takoj pozvali, naj v parlamentu večina 67 poslancev (opozicija + Palestinci) končno uvede preiskavo o Netanjahujevi odgovornosti za masaker tistega dne.
Če so oni to razumeli, zmore tudi politika. Še pred novo vlado, lahko naredijo dvoje: 67 poslancev lahko izvoli predsednika parlamenta in uvede preiskavo o 7. oktobru. Če gre to skozi, bi tretji korak lahko bila vlada. Palestinci so pripravljeni tudi samo na zunanjo podporo. Morajo se izreči Eisenkot in njegovi in to čim prej. Netanjahu je vsega zmožen. Za oblast bi prodal lastno mater. Nič mu ni še v tretje napasti Iran, tokrat še bolj uničujoče, kar pa lahko sproži posledice neslutenih globalnih razsežnosti.
