Ponedeljek, 22 april 2024
Iskanje

POD PREPROGO: Daljnovidni dezerter

Evropa |
18. mar. 2024 | 9:00
    Dark Theme

    Daleč je čas, ko so poglavarji rimskokatoliške cerkve organizirali armade plačancev in s papeškim blagoslovom plemenitili sablje in sekire, s katerimi so se križarski vojščaki podajali v Sveto deželo sekat glave muslimanskih nevernikov. Minili so tudi časi, ko so španski in portugalski konkvistadorji, Hernan Cortes, Francisco Pizarro in drugi, v imenu katoliške vere in s papeškim žegnom iztrebljali tisočletne civilizacije v Ameriki, ki je odtlej postala latinska.

    Ali ni paradoks, da se prav papež s tiste celine danes upira blagoslavljanju tankov in dronov, namenjenih v Ukrajino, za razliko od tega, kar na drugi strani počne patriarh ruske pravoslavne cerkve Kiril, in to povrhu v imenu istega boga, ki si ga delita s Frančiškom, le da ga vsak časti po svoje?

    Zaradi nekonvencionalno odkritih besed v intervjuju za švicarsko televizijo si je Frančišek skorajda nakopal očitek dezerterstva. Ideologi trajne globalne vojne namreč konflikt, ki se trenutno bije na ukrajinskih tleh in ne samo tam, prikazujejo kot sveto vojno tržno-liberalnih demokracij proti avtoritarnim režimom. Brez papeževega žegna je vojna nekoliko manj sveta. Odtod jezni odzivi in poskusi diskreditiranja, češ da gre za naivno moralno stališče verskega voditelja, politika in vojna pa sta druga stvar. Če papež vojne noče blagosloviti, naj se raje ne vtika.

    Vendar ne gre samo za etiko. Papež je gotovo moralna avtoriteta ne samo za katolike, v njegovih besedah pa ob etičnih načelih zasledimo tudi lucidno politično vizijo, ki gleda dlje od propagande v vojno vpletenih držav. Frančišek že dolgo svari pred »tretjo svetovno vojno po kosih«. Ti kosi se že nevarno zlepljajo skupaj v globalno vojaško konfrontacijo med Zahodom in preostalim svetom.

    Papeževe besede so razkrile razdaljo med javnim diskurzom in stvarnostjo. V uradnih izjavah Washingtona in Bruslja, v dvojni vlogi sedeža EU in Nata, pa Berlina, Pariza in Londona, še prevladuje retorika, da morajo Ukrajinci zmagati vojno in pregnati Ruse z vseh zasedenih ozemelj. Tako govore navzven. Kaj pa zares mislijo? Sodeč po vztrajnih pozivih k oboroževanju Evrope spričo zaostrene ruske nevarnosti bi sklepali, da se zavedajo, da je vojna zavožena, ukrajinska vojaška zmaga utvara, strategija šibitve Rusije propadla.

    Papež je to povedal na glas. Posvaril je, da vodi vztrajanje v iskanju nemogoče vojaške zmage v samomor ukrajinske države. Izbira za diplomatsko pot ne bi bila predaja, ampak pogumno dejanje, ki bi preprečilo nadaljnje gorje in človeške žrtve. Namig na belo zastavo je bil predmet špekulacij, češ da gre za poziv k enostranski kapitulaciji Ukrajine. Vatikanski državni tajnik Pietro Parolin je moral kasneje pojasniti, da je poziv k pogajanju nekaj drugega kot poziv k predaji. Sicer je že Frančišek v intervjuju bil jasen, da ne gre za kapitulacijo, ampak za to, da se pri pogajalski mizi poišče časten izhod, ki naj ukrajinskemu ljudstvu prihrani dodatno trpljenje. Z omembo pogajalske vloge Turčije pa je tudi namignil, da je bil pred dvema letoma v Istanbulu dogovorjen kompromis najbrž boljši, kot bi bil danes, nadaljnje odlašanje bo le še poslabšalo pogajalsko izhodišče za ukrajinsko stran.

    S klicem, da je cesar nag, je papež razkril splošno sprenevedanje v političnem in medijskem diskurzu. Zato so nanj letele težke kritike. Najbolj blaga je bila ta, da so papeževe besede vznemirljive. Niso pa komentatorjev vznemirile besede Emmanuela Macrona, da je treba Ukrajini pomagati na »vse možne načine«, tudi s pošiljanjem zahodnih vojakov na fronto, kar bi Evropo in Nato neposredno vpletlo v spopad z Rusijo. Jens Stoltenberg, Ursula von der Leyen, Rishi Sunak in Olaf Scholz so enoglasno zavrnili papežev klic k pogajanju in drug drugega prehitevajo v pozivih k oboroževanju Evrope.

    Vse hkrati pa je prehitel šef Pentagona Lloyd Austin, ki je ob priznanju, da Putin zmaguje ukrajinsko vojno, posvaril: »Če pade Ukrajina, mislim, da bo Nato zares vstopil v vojno proti Rusiji.« Jedrsko? Nihče je noče, pravijo, a kljub temu vsi skupaj kot mesečniki strumno korakajo proti robu prepada. Joe Biden in Vladimir Putin vse pogosteje omenjata jedrske arzenale. V svarilo, da jih ne bi bilo treba uporabiti, trdita oba, pa vendar čutita potrebo po vzajemnem ustrahovanju.

    Ali ni vse to dosti bolj vznemirljivo, kot so papeževe besede?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani