POD PREPROGO: Dogaja se nekaj novega

Prvi dan jeseni, 22. september, je morda Italiji naznanil novo politično pomlad. Ne bom pretiraval z vzhičenjem, saj so družbena gibanja v postdemokraciji kot kraška reka. Občasno butnejo na površje, potem poniknejo in jih dolgo ni na spregled.

Pa vendar se mi zdi, da so ponedeljkovi množični shodi za Gazo znanilci nečesa novega, lepega, spodbudnega. Najmanj 600.000 ljudi se je spontano zgrnilo na ulice 80 mest na polotoku, ker ne morejo več molče prenašati genocida na drugem bregu našega Sredozemlja. Med 50 in 100 tisoč v Rimu in Milanu, deset tisoči v Neaplju, Genovi, Bologni in drugod.

Nekoč smo videvali tudi večje demonstracije treh glavnih sindikatov, ki so trge preplavljali z organiziranimi delavci in armadami upokojencev. Tokrat jih ni bilo zraven, niti sindikata CGIL, ki je ločeno in klavrno demonstriral nekaj dni prej. Dokaz več, koliko je zmerna levica, politična in sindikalna, daleč od družbenega vrenja in čutenja množic.

Pobudnik je bil mali sindikat USB skupaj z razvejano mrežo družbenih gibanj - »posadko na kopnem« Sumud flotilje, ki kljub agresijam izraelskih dronov pluje proti Gazi. Velika večina se je odzvala spontano iz solidarnosti s trpečimi in ogorčenja do rimske vlade, ki ničesar ne naredi, da bi ustavila masaker v Gazi.

Genovski pristaniščniki so leta 1960 kljub krvavi policijski represiji zrušili Tambronijevo vlado in preprečili, da bi fašisti odkrito spet prišli na vlado (prikrito so s pomočjo ZDA na oblasti ostali ves čas po letu 1945, dokumentirano piše zgodovinar Davide Conti). Zdaj so spet med katalizatorji ljudskega odpora. Zbrali so stotine ton hrane, opremili več čolnov flotilje in posvarili palačo Chigi: »Čim za 20 minut izgubimo stik s tovariši na čolnih, blokiramo Italijo!« 22. septembra so dokazali, da so tega sposobni, ker niso sami, z njimi so množice državljanov, ne nujno politično aktivnih in opredeljenih, ampak etično motiviranih.

Kako flotilja moti Izrael, dokazujejo ihtave grožnje terorista Itamarja Ben Gvira in napadi z droni. Kako množična solidarnost v Italiji moti »mater in krščanko« na čelu vlade, dokazuje medijska manipulacija. Vsa poročila režimskega duopola RAI - Mediaset so izpostavila razgrajanje par sto pobalinov v Milanu, sledil je izliv licemerskih obsodb »opustošenja« železniške postaje (razbita stekla na štirih vratih!) iz ust istih, ki že dve leti ne zmorejo besedice sočutja za zares zrušeno Gazo. Množični miroljubni protest je ostal v ozadju.

V Rimu so ljudje preplavili postajo Termini in za kratek čas ustavili vlake. Prefekt in kvestor sta policiji modro ukazala mirno kri in zmeren nadzor. Na posnetkih (na spletu seveda, ne po TV) smo videli družine z otroki, ki so se igrali s čeladami dobrohotnih »čelerinov«.

Zakaj incidenti samo v Milanu? Je kdo potreboval vsaj en primer gverile, da bi zasenčil vse ostalo? So bili televizijski snemalci naključno znotraj postaje, da so iz različnih zornih kotov od blizu posneli ravsanje, ni pa jih bilo na stotinah drugih prizorišč, kjer so mimoidoči solidarizirali z demonstranti? Je bil v Milanu, kjer so že z zaprtjem centra Leoncavallo zaostrili napetosti z antagonisti, ugodnejši teren za izziv? Nimam odgovora, vprašanja prepuščam v presojo bralcem.

V spominu bom raje ohranil prizore z rimske obvoznice, kjer so ustavljeni avtomobilisti s hupanjem ritmično spremljali bobne in gesla demonstrantov, jih objemali, pozdravljali z dvignjenimi pestmi in ploskanjem. Dokaz, da je protest za Gazo vrh ledene gore, ki sega v globino italijanske družbe.

Giorgia Meloni, ki je v podpori genocidu osamljena s Trumpom, Orbanom, Merzom, je razumela, da se ji zaradi Gaze krha konsenz. V torek je napovedala pobudo za priznanje Palestine, čeprav hinavsko, s takimi predpogoji, da jo je v isti sapi zanikala.

Pa vendar je njena zagata dokaz, da ljudje nekaj štejemo, na vseh ravneh, od ljudi na ulicah pa do 85 bivših veleposlanikov in preko 500 (!) uradnikov Farnesine, ki od ministra Antonia Tajanija zahtevajo spoštovanje mednarodnega prava in nočejo biti z njim soodgovorni za genocid, kot so zapisali. Naj bodo zahodne demokracije še tako izvotljene, brez ljudske legitimacije ne morejo. Ni res, da nič ne moremo. Premagani bomo le takrat, ko se bomo predali malodušju. Dokler kdo kljubuje, še ni konec: flotilja pogumnih na morju, milijoni njenih podpornikov na kopnem.