POD PREPROGO: Imenujmo ga genocid

Izrael se posmehuje iz mednarodnega prava. Napad na Iran, ki Zahod postavlja pred neljubo vprašanje, kdo je tokrat agresor in kdo napadeni, komentiram drugje. Ne gre pa prezreti dogajanja zadnjih dni okoli Gaze. Prav pasivnost zahodnih zaveznikov je namreč Izrael prepričala, da si lahko privošči karkoli, celo Iran.

Te dni je odmevala ugrabitev jadrnice Madleen in njene 12-članske posadke z Greto Thunberg in francosko-palestinsko evropsko poslanko Rimo Hassan. Mimogrede: Evropska komisija se je ponovno osramotila, ko je njena glasnica na zahtevo 41 evroposlancev odvrnila, da to ni problem EU in naj se z aktivisti ukvarjajo njihove države. Ursula von der Leyen in Kaja Kallas sta pilatovsko poniknili. Prav tako Emmanuel Macron. Si predstavljate, kaj bi bilo, ko bi Iran ugrabil evropskega poslanca in ga odvedel v zapor v Teheran?

Poseg izraelske vojske v mednarodnih vodah 185 km daleč od Gaze je kajpak bil ilegalen. Pomorsko pravo ga uvršča med piratska dejanja. Ugrabitev aktivistov in zaseg jadrnice, kjer ni bilo pušk, ampak mleko v prahu za otroke v Gazi, nimata pravne osnove. Ne bi je imela niti v teritorialnih vodah pred Gazo, pojasnjuje posebna poročevalka ZN o okupiranih palestinskih ozemljih Francesca Albanese, saj si Izrael morje pred Gazo lasti z ilegalno vojaško okupacijo.

Zaradi medijske pozornosti in slovesa aktivistov se je tokrat zadeva sklenila vsaj brez prelivanja krvi, za razliko od konvoja Freedom Flotille leta 2010, ko so Izraelci hladnokrvno ubili deset turških aktivistov.

Klavrn konec je dočakalo tudi poslednje darilo papeža Frančiška otrokom v Gazi. Tik pred smrtjo je svoj papeški avto podaril z namenom, da ga preuredijo v pediatrično ambulanto. Kje je zdaj papamobil? Obtičal je pred mejo v Rafi skupaj s tisoči ton hrane in zdravil, ki se kvarijo pod soncem. Vodja Karitasa v Jeruzalemu se zaman trudi, da bi Frančiškov dar spravil čez blokado okupatorske vojske.

Višek nesramnosti pa je Benjamin Netanjahu pokazal v odzivu na informacijo, da v Gazi oborožuje tolpo z Isisom povezanih džihadistov, zato da netijo nerede, kradejo hrano in streljajo na sestradane civiliste. »No ja, in kaj potem?« je skomignil z rameni premier, ki je nekoč že financiral Hamas, zato da je netil delitve med Palestinci.

Izraelu so očitno popustile vse zavore zaradi brezpogojne podpore, ki mu jo še naprej nudijo Donald Trump in vsi evropski voditelji. Svet brezbrižno gleda, v Gazi pa se genocid nadaljuje. Vsak božji dan pobijejo 50, 60, včasih sto in več civilistov, žensk in otrok.

Nihče ne migne z mezincem, da bi ustavil pokol. Italija še naprej oborožuje Izrael kot tretja dobaviteljica orožja po ZDA in Nemčiji. K sreči se stopnjuje pritisk evropskih javnosti, končno tudi italijanske prejšnjo soboto v Rimu, četudi še preplaho. Del politike se noče zameriti sionistom in išče ravnotežje. Kot da bi bilo mogoče biti nevtralni med morilci in žrtvami.

Najbolj jasne besede je v Rimu izrekla novinarka Rula Jebreal. Vsak genocid se začne z besedami, ki kriminalizirajo žrtve. Zato so besede potrebne tudi za odpor. Stvari je treba točno poimenovati. Kar se dogaja v Gazi, ni humanitarna kriza, je genocid, ki je v konvenciji iz leta 1948 točno opredeljen pravni pojem. Mednarodno sodišče gre svojo pot, ki pa je za Srebrenico trajala 12 let. Gaze čez 12 let ne bo več, zato je nujno takojšnje politično priznanje, da je tam v teku genocid. Le to bo države prisililo k ukrepanju ali jih postavilo na zatožno klop. Njihova dolžnost je preprečiti genocid, ne le kaznovati storilce, potem ko so ga izvedli.

Države se sprenevedajo, prebuja pa se mednarodna javnost. Koliko je to pomembno, je dokazalo zatiranje pohoda Global March for Gaza tisočih mirovnikov iz več kot 40 držav Evrope in sveta, ki so želeli do meje pri Rafi prinesti sporočilo solidarnosti Gazi in zahtevo po prekinitvi masakra. Izraelski obrambni minister Izrael Katz je naravnost popenil in zagrozil Egiptu s posledicami, če jih ne ustavi že v Kairu. Od ZDA odvisen režim generala al Sisija je klonil. Evropske mirovnike so lovili po hotelih in na letališču, jim zasegli potne liste in telefone, mnoge pretepli in jih nazadnje izgnali.

Zdaj vemo. Izraelske krvnike in vlade, ki jih podpirajo, zelo moti pritisk mednarodne javnosti. Močan in usklajen pritisk na zahodne vlade bi lahko osamil in ustavil Izrael. Če po napadu na Iran že ni prepozno.