POD PREPROGO: Kaj si mladi želijo od politike?

Ko bi na volitvah glasovali samo mladi med 18. in 30. letom, bi bila politična podoba Italije povsem drugačna. Vladala bi levo usmerjena koalicija, v opoziciji pa bi imeli dve desni stranki, eno bolj skrajno od druge. Kar nekaj zdajšnjih protagonistov bi izginilo s prizorišča.

To je slika z nedavne javnomnenjske raziskave inštituta Demopolis o političnih izbirah mladih pod 30. letom. Mladi so navadno radikalnejši od starejših generacij in je do neke mere naravno, da jih ne navdušuje sredinski konservativizem. Manj samoumevno je, da se opredeljujejo za levico glede na to, kakšna je že dalj časa njena politična ponudba v Italiji.

Po opredelitvah mladih bi vladno večino lahko oblikovali Gibanje 5 zvezd, ki bi prejelo 22 odstotkov glasov, Demokratska stranka 18 odstotkov in lista Levice-Zelenih 10,5 odstotka. Skupaj bi tri stranke imele 50,5 odstotka glasov in absolutno večino v parlamentu brez potrebe po ustavno sporni volilni nagradi, kakršno desnica snuje za nov volilni zakon. V opoziciji bi z 21 odstotki glasov bili Bratje Italije, za njimi pa skrajno desna Nacionalna bodočnost Roberta Vannaccija s 5,5 odstotka. Liga in Naprej Italija bi ostali pod petimi odstotki, Matteo Renzi in Carlo Calenda pa bi si morala poiskati drug poklic.

Če jih primerjamo s celotnim volilnim zborom, se mladi v večji meri opredeljujejo za Gibanje 5 zvezd (9 odstotkov več kot med vsemi volivci), Levico - Zelene (+4 odstotki) in Vannaccija. Bratje Italije bi med mladimi prejeli 7,5 odstotka manj kot sicer, Demokratska stranka pa 4,5 odstotka manj.

Raziskava je razkrila še drug vidik, nihajočo volilno udeležbo mladih. Mlade do 30. leta so vprašali, ali so glasovali na referendumu o pravosodju in ali nameravajo glasovati na političnih volitvah. Odgovori so bili zelo različni: na referendumu jih je glasovalo 65 odstotkov, na političnih volitvah pa jih namerava glasovati le 44 odstotkov. Kar 51 odstotkov ne bo glasovalo, 5 odstotkov še ne ve.

Prav množična udeležba mladih je na referendumu prevesila tehtnico na stran NE in zadala desni vladni večini pekoč poraz. Leva sredina je potem na občinskih volitvah konec maja doživela hladno prho, ker ni ponovila uspeha. Zmanjkali so ji prav glasovi mladih.

Kako si politologi razlagajo to nihanje? Preprosto: mladi glasujejo takrat, ko se jim zdi, da njihov glas zares šteje. Na referendumu je bila izbira konkretna, vsak NE je štel za obrambo ustave. Drugače je na volitvah. Če jih nihče ne prepričljivo nagovori o temah, kot so izobraževanje, stabilno delo, socialne pravice, družbena enakopravnost, podnebne spremembe, prizadevanje za mir, ne gredo volit.

Demokratska stranka je najbolj pekoč poraz doživela v Benetkah, kjer je za župana kandidirala spoštovanja vrednega parlamentarca, ki pa so ga mladi in ne samo oni doživeli kot strankarskega aparatčika, ki jim ni imel kaj povedati, je ugotovil filozof in nekdanji župan Benetk Massimo Cacciari. Drugače je istega dne bilo na primer v Pistoii, ki jo je leva sredina iztrgala desnici. Županski kandidat je bil tam prepoznaven izraz civilne družbe, ki se je na primarnih volitvah uveljavil proti kandidatki strankinega aparata.

Česa naj bi se iz tega naučila leva sredina? Da za volivce, gotovo mlajše a tudi manj mlade, niso zanimive politične formule, strankarska ravnovesja, zavezništva. Bolj so vsebine, jasni odgovori na potrebe volivcev in po možnosti nekaj idej, razumnih utopij, ki lahko vžgejo iskrico upanja. Fabrizio Barca, ki se z mladimi sooča v okviru Foruma o različnosti in neenakosti, navaja tematike, ki najbolj vžigajo generacijo Z: mednarodne teme in vojne, okolje in podnebje, delo, prekarnost, socialne pravice. Za Palestino kot za podnebje gredo množično na ulice tudi brez žegna strank, na volišča ne.

Kdor želi pridobiti njihovo zaupanje, jih mora nagovoriti ne s formulami strankarskega politikantstva, ampak s konkretnimi predlogi za spremembo družbe in sveta. Film o Enricu Berlinguerju je lani v kinodvoranah navduševal mlade, ker jim je razkrival čas pred pol stoletja, ko neoliberalizem še ni zadušil utopije in politiko zreduciral na upravljanje obstoječega. Mladi danes spet in še vedno potrebujejo ideale, v katere verjeti, za katere se boriti. Ne samo mladi, tudi vsi drugi, ki se še nočemo sprijazniti z neoliberalno dogmo, da dani stvarnosti ni alternative.