Sreda, 22 maj 2024
Iskanje

POD PREPROGO: Ko imaš Evropo rad, a te je strah Bruslja

13. maj. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Vladimir Putin je z običajno koreografijo proslavil 9. maj, dan zmage nad nacizmom. Izpostavil je vojaško silo in domovinski čut, temelja njegove četrtstoletne oblasti. Vojne v Ukrajini in konflikta z Natom ni omenil. Je pa 1. maja v moskovskem Parku zmage razkazal vojne trofeje z ukrajinske fronte: drone, minomete in 40 oklepnih vozil iz ducata držav Nata. Najbolj fotografirani so bili ameriški tank Abrams, nemški Leopard 1 in francoski AMX-10.

    Lokacija ni bila izbrana naključno. Sporočilo je bilo dvojno: domači javnosti, da so Rusi kot pred 80 leti spet v domovinski vojni proti vojaškemu bloku z zahoda, Natu pa, da je Rusija po dveh letih sankcij in vojaškega izčrpavanja še trdoživa. Kdor je prerokoval, da bo klecnila pod težo sankcij, »ker mikročipe za rakete že reciklirajo iz hladilnikov« (copyright: Ursula von der Leyen), se ima zamisliti. Kaj ko bi pred dvema letoma in 500.000 mrtvimi sprejeli sporazum o premirju, ki so ga ukrajinski in ruski pogajalci aprila 2022 parafirali v Istanbulu?

    Morda so evropski voditelji res globoko zamišljeni, saj je 9. maj, ki je tudi praznik EU (po Schumanovi deklaraciji leta 1950) minil skoraj neopazno. Točno mesec pred evropskimi volitvami ni bilo veselja ne razloga za praznovanje. V bruseljskih hodnikih se imajo vprašati, ali je bilo vredno z Natom drezati v ruski prag in kako zdaj ukrotiti razdraženega medveda.

    Med redkimi je datum obeležila Slovenija, ki je v Novi Gorici slavila 20-letnico vstopa v EU, pa še to z grenkim priokusom. Ni lepo obletnico odprave pregrad praznovati s policijo na meji. Nekdanjo evforijo ob »evroatlantski« integraciji je nasledila zavest, da se v Evropi in Natu ne cedita le mleko in med.

    O tem, kakšno Evropo si želimo, četudi v okviru vojaško-političnega zavezništva z ZDA, kjer hočeš nočeš smo, bi se ob bližnjih volitvah morali zamisliti vsi, ki - povzemam po dnevniku Avvenire - »imamo radi Evropo, a nas je strah Bruslja«. Škofovski časnik izpostavlja prepad med zdajšnjo EU in Evropo miru, sožitja, preseganja meja, skupnega trga, a tudi človekovega dostojanstva, kakršno so si zamišljali njeni krščanski očetje Schuman, Adenauer, De Gasperi. Meni je še ljubša federalna in družbeno pravična Evropa, ki so jo leta 1941 v konfinaciji na otoku Ventotene vizionarsko snovali Altiero Spinelli, Ernesto Rossi in Eugenio Colorni.

    Tista Evropa, krščanska in socialistična, je imela kaj povedati svetu. Bila je rezultat želje po utišanju nacionalizmov, zgled miru in sožitja, preseganja meja, napredka in blagostanja, slonečega sprva na jeklu in premogu - na vzajemnem nadzoru nad oboroževanjem (jeklo) in na skupni energetski politiki (premog). Kako jo pogrešamo zdaj, ko so nam »prijatelji« pognali v zrak Severni tok!

    Hišni red v skupnem domu je določal mir in družbeno pravičnost. Dialog, sodelovanje in usklajevanje nacionalnih interesov v imenu višjega skupnega interesa so vklesani v temeljni kamen evropske hiše. Mir v hiši, a tudi s sosedi, ki so ga znali tega naziva vredni državniki spletati še za časa hladne vojne. Za družbeno pravičnost je skrbela socialna država, v okviru kapitalističnega sistema pa vendar z omejevanjem pohlepa in aktivnim poseganjem v pravičnejšo delitev družbenega bogastva. Ni to bila idealna družba, je pa bila najbolj svobodna in enakopravna doslej. Zgled za vse bolj neenak svet tretjega tisočletja, ko je ne bi sami Evropejci zavrgli pod udarom anglosaškega neoliberalizma, trdi Thomas Piketty.

    Blizu so volitve, ko naj bi izbirali, kakšno Evropo želimo. Politične stranke, vsaj v Italiji, o tem niti besedice. Prerekajo se o domačih zdrahah, kandidatne liste so napolnili z vsakovrstnimi cirkusanti, s Prvo Cirkusantko na čelu, ki se kot klovni v areno podaja kar z lastnim imenom.

    Bodimo resni. V igri so težke dileme: Evropa nacij ali skupna hiša, odprte meje ali policijske kontrole, skrb za okolje ali intenzivno kmetijstvo/živinoreja, podnebje ali orožje, državljani ali lobisti, varen pristan za begunce ali zaprta trdnjava, svetu odprta celina ali v svoj vamp zazrta družba sebičnežev? Ima sploh smisel Evropa, če ni svetu zgled sobivanja, če ni to Evropa miru in pravičnosti?

    Vem, da je težko in da ni navdušenja. A če se potrudimo, med listami in kandidati le najdemo koga, ki mu je mar za te dileme in mu je vredno zaupati. V našem interesu.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani