POD PREPROGO: Napočil je čas za več poguma

Klavrni konec Keira Starmerja na čelu britanskih laburistov mnogi pripisujejo brexitu morda zato, ker je odstopil tik pred njegovo deseto obletnico. Vendar so vzroki krize britanske in vseh evropskih socialdemokracij globlji. Za Starmerja je brexit celo bil odskočna deska po pravi moriji konservativnih premierjev (David Cameron, Theresa May, Boris Johnson, Liz Truss, Rishi Sunak).

Na valu razočaranja Britancev se je konservativna stranka razkrojila in med letoma 2017 in 2024 skoraj razpolovila glasove. Starmer je brez posebnih zaslug požel posledice razkroja. Leta 2024 je dobil 412 poslancev na 650, četudi je prejel le 33,7 % glasov. Vodja laburistov Jeremy Corbyn je leta 2017 presegel 40 %, a je dobil le 262 poslancev, ker so konservativci tik po brexitu takrat imeli še 2 odstotka več.

Za razliko od Corbyna je Starmer bil novo utelešenje zlega duha neoliberalizma, ki je prežel britanski Labour s Tonyjem Blairom, kot je ameriške demokrate od Billa Clintona dalje. Starmer je sledil isti poti. Skušal je preseči brexit, se v sozvočju s konservativci in liberalci (Friedrich Merz in Emmanuel Macron) približeval EU, netil oboroževalno histerijo, Natovo vojno proti Rusiji in rinil na čelo »voljnih«.

Volivce je najbolj razočaral, ko je denar za orožje postrgal iz sociale, družinam rezal podpore za energijo in druge doklade. Ni se znal (ali hotel) soočiti z revščino in to temo prepustil skrajni desnici, ki za posledice neenakosti ne krivi bajnih profitov elit, ampak zadnje na družbeni lestvici - migrante.

Starmerju so na oblast pomagali sionistični lobiji, ki so Corbyna po krivem obtožili antisemitizma, kot je Asa Winstanley dokumentiral v knjigi Weaponising Anti-semitism: How the Israel Lobby Brought Down Jeremy Corbyn. Starmer ni bil tako podrejen izraelski desnici, kot so to Merz, Giorgia Meloni in zdaj še Janez Janša v Sloveniji, je pa zaradi političnih in družinskih vezi bil dosti bolj na strani Izraela, kot je laburistična stranka. Zato je Petra Mandelsona imenoval za veleposlanika v ZDA kljub svarilom tajnih služb, da je vpleten v afero Epstein.

Z vsem tem se je zameril volivcem in stranki. Nadomestil ga bo Andy Burnham, ki je kot župan Manchestra bil pozoren do srednjega in delavskega sloja, ki povsod po Evropi bežita v objem skrajnih desnic. »Potreben je radikalen zasuk, to je zadnja priložnost za spremembo, preden bo prepozno,» pravi Burnham. Na čelu vlade bo moral to dokazati s pogumnimi izbirami, ki naj do volitev leta 2029 zaustavijo zmagoviti pohod desnih skrajnežev.

Podoben pogum bi leva sredina potrebovala tudi v Italiji, ki je od Walterja Veltronija dalje šla po isti poti clintonizma in blairizma, po kateri je stopical Starmer. Glavna krivca za krizo levice, Matteo Renzi z izbirami za časa vladanja in Enrico Letta, ki je z ločenim nastopom Demokratske stranke na volitvah leta 2022 podaril zmago Giorgii Meloni, sta te dni slavila Baracka Obamo kot ikono globalnega progresizma. Zraven na fotografiji so bili še Bill Clinton, Joe Biden in celo George Bush, v dokaz kontinuitete zunanje politike vseh štirih predsednikov, vzornikov Renzija in Lette: od Iraka in Afganistana, preko Guantanama, ki ga ne Obama ne Biden nista zaprla, do Sirije, Libije, Ukrajine, Libanona in Gaze, kjer nihče od njih ni naredil nič, da bi po Oslu nastala palestinska država.

Če so ti njeni vzorniki, se levi sredini v Italiji slabo piše. Voditelji DS, G5Z in Zelenih - Levice se tega najbrž zavedajo. Raje kot na Renzija bi sredinski del koalicije oprli na občanske liste Alessandra Onorata, gibanje katoličana Ernesta M. Ruffinija, socialiste in radikalce. Pogoj je, da pluralnost ne razvodeni prenovitvenega naboja, ki ga napredna koalicija mora imeti, če želi prepričati volivce. Desnica je več kot radikalna, zato so tudi na levi potrebne pogumne izbire.

Oblastniški krogi, po navdihu katerih je Renzi zrušil drugo Contejevo vlado, tega nočejo. Mediji so zato prepolni Renzija in njegovih receptov. Kaj pa o tem volivci? Po anketi Lab21 kar 51,6 % njenih volivcev meni, da bi leva sredina z njim izgubila na atraktivnosti. Prinesel bi 2-3 odstotke, še več volivcev pa bi zapustilo vsako od treh strank koalicije. Dva od treh vprašanih menita, da bi z njim bil zatrt inovativni naboj leve sredine. Politika ni zgolj matematika. Bolj kot seštevanje z računalom so potrebni inovativni, dovolj radikalni programi in verodostojnost, da jih bodo znali uresničiti.