POD PREPROGO: Papež Leon ni Frančišek

Izvolitev novega papeža me ni preveč vznemirila, kot me ne interne zadeve Rimskokatoliške cerkve (RKC). Njeni seksofobni in mizogini etični kodeksi so problem tistih, ki vanje verujejo, vsaj dokler jih ne vsiljujejo drugim. Prav tako je interni problem RKC avtoritarna struktura, kjer ožja, izključno moška geronto-oligarhija v svoji sredi izbere absolutnega monarha, ki bo ob verski imel zakonodajno, izvršno in sodno oblast in bo poljubno kooptiral nove člane kluba, ki bodo izbirali naslednika.

Kot državljan pa ne morem mimo vpliva papežev na posvetne zadeve in ravnotežja v svetu. Karol Wojtyla je imel primarno vlogo pri rušenju realnega socializma in zmagi zahodnega kapitalizma, posledice katere so dobro vidne danes.

Zato sem cenil Frančiška, papeža z južne poloble, ki je na svet gledal z drugega zornega kota, izven zahodnjaškega mehurja. Gotovo je kot jezuitski predstojnik moral kdaj kloniti kompromisom z vojaško hunto v Argentini, kasneje pa še z rimsko kurijo. Njegov pogled pa je bil širši, svet je videl iz druge perspektive. Zato je že leta 2014 dojel, da na planetu divja tretja svetovna vojna po kosih in si je, ob sočutju z »mučeno Ukrajino«, drznil povedati, da je rusko agresijo sprožilo lajanje Nata pred ruskim pragom. Tega mu v ZDA in EU niso odpustili. Kolikor so ga ljudske množice ljubile, toliko so ga državniki prezirali in preslišali njegove klice k miru, diplomaciji, razorožitvi.

Poziv k razoroženemu miru je brž po izvolitvi izrekel tudi naslednik, doma iz Chicaga v osrčju imperija. Je to bil poklon Frančišku ali prioritetna programska obveza? Bomo še videli. Ujetost v zahodnjaški mehurček pa bi utegnila ošibiti vlogo Vatikana kot posrednika med Zahodom in preostalim svetom. Italijanska premierka Giorgia Meloni si je zelo prizadevala, da bi preko novega papeža v Vatikan (in torej v Rim) povlekla pogajalsko omizje med Rusijo in Ukrajino. Ruski »ne, hvala« je v kali zatrl utvaro.

Ko je Bergoglio grajal Natovo lajanje, je kardinal Robert F. Prevost govoril le o ruskem imperializmu. Frančišek, ki ni spregledal 30-letnega širjenja Nata na vzhod, je v tej krvavi igri prepoznal dva imperializma. Vsaj delno je priznal utemeljenost ruskih argumentov, da se čutijo ogroženi, potem ko je zahodni imperializem v Ukrajini prekoračil še zadnjo rdečo črto.

Bo Leon XIV. sposoben podobne vizije, ali bo prevladala pripadnost zahodnemu bloku? Za RKC, ki izgublja vernike na zahodu, a jih pridobiva drugod, bi najbrž preseganje neokolonialne miselnosti bilo pozitivno. Še bolj bi bilo za svet, ko bi prispevalo k multipolarni ureditvi in vrnitvi k pravnemu redu pod okriljem Združenih narodov, ki ga je pohodil unipolarni neoliberalni globalni red po meri Washingtona.

Frančišku so v cerkveni hierarhiji očitali zaletavost, beg vnaprej in rušenje enotnosti dvatisočletne institucije. Morda so kardinali Prevosta izbrali prav zato, da upočasni tempo prenove in ne dovoli, da bi se vezi med progresivnim in konservativnim delom RKC preveč zrahljale.

Kolikšno težo je pri tem imela donacija 14 milijonov dolarjev, ki jo je Donald Trump prinesel s sabo na Frančiškov pogreb? Vatikan jo je zanikal, ameriški mediji pa potrdili kot prispevek h kritju 70-milijonskega deficita Svetega sedeža, na katerega finančno krizo je v Frančiškovih letih močno vplivalo zmanjšanje donacij prav iz ZDA. Najbrž so prav zato kardinali izbrali ameriškega papeža, najmanj trumpovskega med tamkajšnjimi kardinali, pa vendar iz ZDA.

Eden od preizkusnih kamnov za novega papeža bo Gaza. Frančišek je v obsodbi etničnega čiščenja bil zelo jasen, odločnih političnih potez pa ni zmogel. Morda zaradi bolezni in šibkosti, ki sta ga načeli, gotovo tudi zaradi težavnih odnosov z Izraelom. Tam so korenine krščanstva, RKC ima med Palestinci številne vernike, mora pa tudi skrbeti za ob stoj svojih inštitucij v Betlehemu in Jeruzalemu, ki bi se vsak hip lahko znašle pod udarom judovskih vladnih skrajnežev. Sionisti katoličanom še vedno očitajo zgodovinsko odgovornost za antisemitizem v Evropi, ki je seveda neizpodbitna, četudi že dolgo presežena.

Vse to prispeva k temu, da ima Vatikan glede Palestine do neke mere zvezane roke. Če si jih bo voljan odvezati, preiti od besed k dejanjem, bo Leon XIV. svetu dal velik zgled predanosti miru in sožitju. Če ne, bo ostal le še eden od tolikih »zahodnih« papežev.