POD PREPROGO: Prvi korak, na poti kam?

Svet je z olajšanjem sprejel vest, da so v Šarm el Šejku dosegli dogovor o premirju v Gazi. Premirje. To niti približno še ni mir, do katerega bo pot dolga in strma, če jo bodo vsi akterji sploh hoteli ubrati. Naredili so prvi korak, nedorečena sta drugi in tretji, povsem ovito v meglo pa je vprašanje palestinske države.

Prvi korak je zelo pomemben. Če bo dokončno utihnilo orožje, če bo prišlo do konca stradanja, izmenjave talcev in umika izraelske vojske na obrobje Gaze, bo to velik dosežek: konec genocida. Ne še etničnega čiščenja, ki bi se lahko nadaljevalo v drugačni obliki, s pozidavo riviere v režiji Tonyja Blaira in Trumpovega zeta Jareda Kushnerja.

Podobna prva koraka smo doživeli že dvakrat v dveh letih, ko sta bili sklenjeni premirji z izmenjavo talcev. Obakrat ju je prekinil Izrael, ki mu je bilo etnično čiščenje pomembnejše od talcev. Izraelski novinar in pogajalec s Hamasom Geršon Baskin trdi, da je bil Hamas že več kot eno leto pripravljen izpustiti talce v zameno za trajno in ne le začasno premirje. Izrael tega ni hotel. Ministra Bezalel Smotrič in Itamar Ben Gvir sta večkrat izjavila, da so talci manj pomembni kot zgodovinsko okno priložnosti, ki se je odprlo po 7. oktobru 2023, za prilastitev celotne Palestine.

Za razliko od prejšnjih dveh poskusov pa je tokrat le nekaj novega, kar obeta, da bo premirje morda res trajno. Gre za novo zadržanje ZDA, kjer sta Joe Biden in Donald Trump doslej brezpogojno podpirala Izrael in ga zalagala z neomejenimi količinami orožja.

Za Trumpov zasuk je bil odločilen pritisk Katarja, Savdske Arabije in zalivskih emiratov. Izraelski napad na Hamasove pogajalce v Dohi je bil kaplja čez rob in alarmni zvonec. Šeiki, ki jim nikoli ni bilo zares mar za Palestince, so se zbali za integriteto lastnih držav. Po napadih na Libanon, Sirijo, Iran, Irak in Jemen je Benjamin Netanjahu prestopil rdečo črto, preko katere ne bi smel.

Arabci so odločno nastopili pri Trumpu. Ne samo, da imajo ZDA v Katarju svoje največje vojaško oporišče v Zalivu, ampak sam Trump ima preko zeta Kushnerja in drugih članov družinskega klana tam velike poslovne interese. Zato je privolil v zahtevo šeikov, naj vendarle postavi Izraelu neke meje. To obeta, da bo premirje tokrat zares trajno.

Prava pogajanja o miru pa se bodo morala šele začeti. Drugi korak naj bi bil umik, razorožitev in vojaški nadzor nad Gazo. Izrael pristaja na delni umik vojske, ki bo sprva obdržala še 53 % ozemlja, nato pa vojaški obroč znotraj meja Gaze. Hamas naj bi se odpovedal orožju, ki bi ogrožalo Izrael (raket sicer nima več), težko pa je, da bi predali osebno oborožitev borcev. Še nedorečen je tudi mednarodni vojaški kontingent, ki bo nadzoroval Gazo.

Tretji korak bo rekonstrukcija. Kdo bo upravljal Gazo in s kakšnimi cilji? Dejstvo, da sta pogajalsko delegacijo ZDA vodila nepremičninarja Steve Witkoff in Jared Kushner, ne obeta nič dobrega. Še manj Tony Blair kot »guverner«, ki zaudarja po kolonializmu. Vse tri bolj zanimajo posli kot Palestinci, ki bi bili najbrž obsojeni na životarjenje v nekih bantustanih. Brez samoodločbe Palestincev ne bo pravične rešitve niti trajnega miru.

Dve državi za dva naroda je votlo geslo, ki ga mednarodna skupnost ponavlja že desetletja, vanj pa nihče ne verjame in ne migne s prstom, ker Izrael Palestine noče. Ni je hotel niti leta 1993 v Oslu, kjer so Arafatu namesto države ponudili delno avtonomijo na raztrganih koščkih palestinskega ozemlja. Prav to izigravanje je takrat botrovalo vzponu Hamasa.

Za vsako resno razmišljanje o palestinski državi sta potrebna dva pogoja. Prvi je politično poenotenje Palestincev, ki ga je Netanjahu vselej oviral s politiko divide et impera. »Palestinski Mandela« Marvan Barguti, ki je še v ječi, bi s svojo karizmo najbrž združil zmerno PLO in Hamas ter slednjega preusmeril iz slepe ulice oboroženega upora na pot političnega dialoga. Zato ga Izrael noče izpustiti.

Drugi pogoj terja zasuk v Izraelu. Skrajna desnica zavrača premirje, podpira pa ga sredinska opozicija, kar utegne odpreti pot zamenjavi Benjamina Netanjahuja, ki se je vselej boril proti palestinski državi. Tudi v Izraelu mora priti do obračuna tako z odgovornostmi za 7. oktober kot za genocid, ki je sledil. Stvar bo boleča in dolga in ni rečeno, da se bo iztekla dobro ne za Izraelce ne za Palestince.