POD PREPROGO: Se Evropska unija prebuja iz kome?

Novica tedna, morda leta ali še kaj več, je obisk Donalda Trumpa na Kitajskem, prvi po letu 2017, ko sta se nazadnje srečala predsednika obeh velesil. Vmes smo doživeli pandemijo in desetine vojn. Mnoge pozabljene, v drugih - Ukrajina, Bližnji vzhod, Iran - se z orožjem kujejo nova geostrateška razmerja.

Ali bolje: z orožjem jih skušajo kovati ZDA, medtem ko Kitajci sledijo reku, da ni modro motiti nasprotnika, medtem ko si sam jamo koplje. Če in kaj bo dobrega prineslo to srečanje, bomo še videli. Za zdaj bi le zabeležil, da je Trump v Peking povlekel delegacijo, v kateri so bolj kot politiki izstopali podjetniki: Elon Musk, Tim Cook, Larry Fink in vsa smetana tehno- in financ-kapitala. Če velja, da kjer je vojna, ni trgovine in obratno, bi to lahko bil dober znak.

Vrh ZDA - Kitajska pa je ta teden skoraj preglasila senzacionalna novica: Evropska unija še diha! Po letih politične kome, ki traja od izbruha vojne v Ukrajini in se je poglobila po 7. oktobru 2023 z genocidom v Gazi, ki ga v Bruslju še niso opazili, se na smrtni postelji, kjer leži utopija združene Evrope, nekaj premika. Ne preveč, nič več kot trzljaj z vekami, ki pa le nakazuje obstoj neke psihične dejavnosti.

Še lahko upamo v čudež. Prisluhnite: zunanji ministri 27 članic so po treh letih genocida in 59 letih ilegalne okupacije in apartheida sprejeli prve sankcije proti Izraelu! No dobro, ne prav proti Izraelu. Ne pretiravajmo. Za zdaj bodo sankcionirali sedem (da, prav ste prebrali, 7!) naseljencev, izbranih med stoterimi, ki požigajo palestinske hiše in nasade, posiljujejo ženske, pretepajo in ubijajo odrasle in otroke.

Zunanji minister Izraela Gideon Sa’ar je menda s težavo zadržal smeh, ko se je delal ogorčenega, da je Evropa podvomila v sveto pravico sionistov, da si s silo prilastijo vso Palestino »od morja do reke« in morda še dlje. Benjamin Netanjahu ve, da bo s takimi sankcijami še lep čas lahko počel vse, kar se mu zljubi.

Celo več kot trzljaj, skorajda celo veko je EU odprla glede odnosov z Rusijo. Vladimir Putin je poslal dva signala. Dan zmage nad nacizmom je slavil brez pretiranega pompa. Ne, ker bi se bal ukrajinskih dronov, kot so pisali naši mediji, saj ga ta nevarnost ni zmotila lani ob mogočni proslavi 80-letnice, pa tudi Kijev dobro ve, da se mu tak napad ne bi izplačal. Gre za politični signal, ki ga je podkrepil s ponudbo pogajanj z EU, »s posredovanjem Gerharda Schröderja ali koga drugega«.

Ponudba je vrgla iz tira baltske rusofobe s Kajo Kallas na čelu. Schröder kajpak za EU ni sprejemljiv, kdo drug pa bi morda bil. Gotovo ne kdo od voditeljev, ki so se preveč onečedili z rusofobno retoriko, morda pa bi Angela Merkel, ki je leta 2008 še kljubovala pritisku ZDA za širitev Nata na Ukrajino, prav prišla. Bomo videli.

Putinova poteza je bila odgovor na spravne signale iz EU. Medtem ko se v Latviji ruši vlada, ker je dopustila, da so ukrajinski droni z njenega ozemlja leteli na Sankt Peterburg in druge ruske cilje, ki sicer ne bi bili dosegljivi, in tako izpostavlja sebe in vso Evropo nevarnosti ruske represalije, se iz zahodne Evrope vrstijo drugačni signali. Predsednik Sveta EU Antonio Costa je tik pred 9. majem dvakrat javno govoril o potrebi po dialogu z Rusijo. Emmanuel Macron si že mesece prizadeva za bilateralne stike z Moskvo. Celo finski predsednik Alexander Stubb je spoznal, kako drago je Finska plačala vstop v Nato, potem ko je na nevtralnosti in trgovanju s sosedo zgradila svoj gospodarski čudež. Zato je v intervjuju za Corriere della Sera dejal, da je napočil čas za dialog.

Evropska unija je v hudi stiski. Potem ko je Trump zatajil Bidnovo vojno v Ukrajini, sama ne more naprej. Gospodarstvo hira zaradi izgube poceni nafte in plina, toliko bolj potem ko ji je Trump zabodel nož v hrbet z agresijo na Iran. Dvajset paketov sankcij je bolj škodovalo sami EU kot Rusiji. Še bolj nevzdržno je oboroževanje, ki ga socialno ogroženi Evropejci zavračajo. Keir Starmer je milijonom Britancev rezal prispevke za energijo, da je postrgal tri milijarde funtov za Volodimirja Zelenskega. Nič čudnega, da so volivci podprli klovna Nigla Faragea. V Franciji in Nemčiji sta Nacionalni zbor Marine Le Pen in Alternativa za Nemčijo (AfD) prvi stranki in se z vsako anketo bolj krepita.

Voditelji EU imajo okno priložnosti, da preverijo, ali Putin resno misli ali blefira. Lahko pa tudi nadaljujejo po starem. Fašisti in nacisti komaj čakajo.