Prijava
Dark Theme
Takole torej, napočil je D-Day Trumpovih carin proti vsemu svetu, ki da je desetletja »plenil, ropal in posiljeval« ZDA, on pa bo zdaj Ameriko naredil spet veliko. Čas bo pokazal, kaj bo iz tega, prvi znaki pa niso spodbudni za nikogar.
Donald Trump je imel na voljo dve varianti, mehkejšo in tršo. Izbral je slednjo z uvedbo vsaj 10-odstotnih carin prav za vse države, 25-odstotnih za uvoz avtomobilov in še dodatnih »vzajemnih« carin: 20 odstotkov za Evropo, 46-49 odstotkov za reveže v Indokini, 54-odstotkov (34 + prejšnjih 20) za Kitajsko. Vzajemnost sloni na izmišljenih številkah, ki nimajo veze s carinami ampak z deficitom v blagovni menjavi.
Finančni trgi so se odzvali panično: že prvi dan so požgali 2500 virtualnih milijard dolarjev, v petek še več. Dolar je izgubil 2 odstotka vrednosti, padec cene nafte za 15 odstotkov v par dneh pa napoveduje bližnjo globalno recesijo.
V komercialni vojni ni zmagovalcev, vsi bomo poraženi. Koliko, bomo še videli. Po svetu bo šlo k vragu na desetine milijonov delovnih mest. V EU naj bi se že skromna rast BDP zmanjšala za pol odstotka, za izvoznici Italijo in Nemčijo še kaj več, neizbežni evropski protiukrepi pa bi nas lahko stali še kako decimalko.
Kaj želijo doseči Trump in njegovi svetovalci? Deklarativno konec delokalizacije, ki je v treh desetletjih neoliberalnega globalizma opustošila ameriško industrijo. Gre za epohalno spremembo paradigme, pravijo.
Pretirano je trditi, da je to konec globalnih trgov, gotovo pa je konec globalistične ideologije, ko je imperialna velesila slavila konec zgodovine in mislila, da bo po mili volji obvladovala svet. Industrijo je prenašala drugam, domov prinašala profite in jih množila s turbofinančnimi čarovnijami. 95 % tujih naložb v ZDA gre danes v finance, nepremičnine in storitve, le 5 % v proizvodne dejavnosti. Trump in njegovi želijo s carinami spremeniti to neravnovesje.
Ekonomisti majejo z glavo. Tajkun, ki je doživel že šest stečajev, drvi proti sedmemu, največjemu: na kant bo spravil Ameriko, napovedujejo. Posledice carin bodo porast inflacije, svetovna recesija, sploh pa ni rečeno, da bodo ZDA lahko obnovile izgubljeno industrijo. Manjkajo jim inženirji, specializirani delavci, s preganjanjem migrantov odganjajo potrebno delovno silo.
Ameriki, še posebej delavskemu in srednjemu sloju, ki se navdušuje za tajkuna, se pišejo zelo težki časi. Nič boljši pa ne bodo za Evropo in svet, saj so ZDA še vedno prva velesila in njene poteze niso brez globalnih posledic.
Kako naj se odzove Evropa? Predvsem se mora prebuditi. Države Brics so se že dalj časa pripravljale na katastrofo, ki je vse prej kot nenapovedana. Pospeševale so medsebojno trgovanje in se umikale iz sistema dominacije dolarja. Kitajska je svoje naložbe v orjaški 36.000 milijard dolarjev vreden ameriški javni dolg zmanjšala s 1300 na 750 milijard.
Evropa je doslej mirno spala v ideološki zibelki atlantizma. 80 let smo v dobrem in slabem sprejemali pokroviteljstvo ZDA, četudi za ceno naše kolonizacije. Zdaj nam je Trump nastavil budilko: prijatelji niso nič boljši od nasprotnikov, nam pravi, vsi smo si tekmeci in vsak naj si pomaga, kot zna.
Si Evropa lahko pomaga? Lahko, navsezadnje je EU večje tržišče kot so ZDA. Nekaj puščic imamo v svojem loku, na primer obdavčenje tehnoloških oligarhov, ki za bajne spletne posle skoraj nič ne plačajo in prenašajo iz Evrope v ZDA mastne dobičke. Protiukrepi pa morajo sloneti na štirih stebrih: enotnosti, diverzifikaciji, harmonizaciji in notranjem trgu.
Unija mora ostati enotna. Nobena država ne bi imela take pogajalske teže, kot jo ima Evropa skupaj. Prav zato jo hoče Trump razdeliti. Italija je v tem pogledu šibki člen: Giorgia Meloni še okleva med zvestobo Evropi ali Trumpu.
Drugi steber je diverzifikacija trgov. EU mora pospešiti sodelovanje z Latinsko Ameriko, Indijo, Kitajsko in drugimi Bricsi z Rusijo vred. Več trgov pomeni manjšo odvisnost od ZDA in večjo odpornost na zunanje šoke.
Tretjič, Unija mora odpraviti notranje ovire za enotni trg, fiskalni dumping in druge privilegije, ki industrijo obremenjujejo še bolj kot carine.
Četrtič, staviti mora na notranji trg, da bo kompenzirala izgube v izvozu. To pa terja večjo kupno moč srednjih in nižjih slojev, točno nasprotje tega, kar so počeli v desetletjih neoliberalizma.
