POD PREPROGO: Tukidid bo še počakal

Ali je res Xi Jinping že najvplivnejši državnik v svetu? Na prvi pogled ne, saj je Donald Trump na čelu za zdaj še najmočnejše velesile vsaj v vojaškem pogledu. Tudi v medijih je z napovedmi in preklici carinskih vojn, vojaških agresij in pogajanj, ki jim vsakič znova sledijo agresije, daleč glavni protagonist.

Celo preveč. Medtem ko se Trumpov narcisoiden ego šopiri na vse vetrove, je njegov kitajski kolega mnogo bolj zadržan. Težko je uganiti, kaj skriva za skrivnostnim nasmeškom. Mnogi prisegajo, da je to dolgoročna strategija za novo vodilno vlogo Kitajske, ki pa ne cilja na zamenjavo ZDA kot globalne velesile. To je bil vzorec zahodne dominacije, ki se je začela s španskim odkritjem Amerike in se polno uveljavila šele v zadnjih dveh stoletjih najprej z britanskim in potem z washingtonskim imperijem.

Kitajska si hegemonijo zamišlja drugače in plete mrežo vsestranskih stikov. Ta mesec so Peking obiskali Donald Trump, za njim Vladimir Putin, prej in potem pa cela procesija voditeljev z raznih celin, mnogih tudi iz Evrope, kjer se zavedajo, da ob rahljanju atlantskih vezi brez novih gospodarskih in političnih odnosov s Kitajsko ne bo šlo. Skratka, medtem ko se ruši svetovni red po meri Washingtona, se izrisuje podoba novega, še v povojih. Trumpov obisk v Pekingu je pomenil soočenje dveh različnih vizij sveta.

ZDA so svoj red uveljavile po drugi svetovni vojni. Združeni narodi so mu dajali videz legitimnosti, odločali pa so interesi in volja Washingtona. Ta red se zdaj ruši. ZDA z vso vojaško premočjo ne morejo streti male regionalne sile, kakršen je Iran. Še več: če je moč ZDA slonela na talasokraciji, dominaciji vseh oceanov in plovnih poti, je iranska zapora Hormuške ožine pokazala, kako krhka je ta oblast. Ogrožajo jo celo jemenski Hutiji v Bab el Mandebu ali kdorkoli bi skušal zapreti še kako ozko grlo, na primer Melaški preliv med Malezijo in Indonezijo, po katerem pluje 40 odstotkov svetovnega transporta.

Trump je zato šel v Peking ošibljen in pripravljen, da prvič v zgodovini Kitajski prizna (skoraj) enak rang, kot ga imajo ZDA. Xiju je ponudil, naj bi Kitajska prevzela nadzor nad delom sveta, Azijo in Afriko, v dogovoru in pod okriljem ZDA. Odgovor je bil »ne hvala, mi se ne gremo te igre«. Kitajske ne zanima biti globalni vice-žandar. Njen glavni interes je gospodarska rast, za kar ne potrebuje vojn, ampak pluralen mednarodni red s soudeležbo številnih subjektov. Globalni red, ki si ga zamišlja Xi, naj bi bolj kot na moči slonel na ekonomski soodvisnosti.

Sebe Kitajska že nekaj tisočletij vidi kot center sveta, vsaj azijskega, ki je bil v njenem dometu. Zdaj želi to moč projicirati še na druge celine, vendar z ekonomsko in ne vojaško nadvlado. V tem smislu gre razumeti Xijevo svarilo Trumpu, naj ZDA ne padejo v Tukididovo past. Teorijo, da mora velesila v zatonu z orožjem kljubovati novi v vzponu, ki jo pripisujejo grškemu zgodovinarju v zvezi s peloponeško vojno med Šparto in Atenami, sta v resnici skovala ameriška neokonservativna ideologa Graham Allison in Donald Kagan. Polastili so se je Dick Cheney, Donald Rumsfeld in Kaganov sin Robert, nosilci Projekta za novo ameriško stoletje (PNAC) in strategi agresij na Irak in Afganistan, Libijo in Sirijo, vojn proti terorju, širitve Nata vse do vojne v Ukrajini, kjer je delovala žena Roberta Kagana, Victoria Nuland.

Trump za Tukidida najbrž niti ni vedel, Xijevo svarilo pa je morda dojel. Ob vrnitvi iz Pekinga se je kajpak bahal, da je sklenil »fantastične« posle. V resnici mu je Xi ponudil le nekaj bonbončkov: uvoz ameriškega mesa in soje za 30 milijard dolarjev (na skupnih tisoč medsebojne izmenjave), nakup 200 letal Boeing (namesto predvidenih 500, kar je dobra novica za evropski Airbus) in morda še kaj, kar ni prišlo v javnost. Tajvan, je dal vedeti Xi, bo slej ko prej postal polnopravno kitajski, po mirni poti, če se ZDA ne bodo vtikale. In Trump naj bi se sprijaznil, da se vsaj tja ne bo vtikal. Malo ali nič pa ni iztržil glede kitajskih redkih surovin, ki jih ZDA krvavo potrebujejo ne le za umetno inteligenco, ampak tudi za rakete, ki so jih potratili v agresiji na Iran in obrambi Izraela in jim jih zdaj primanjkuje.

Tukidid bo moral počakati, saj je najmočnejša vojska na svetu za orožje odvisna od svoje glavne tekmice. Pa naj kdo reče, da ta svet ni hecen.