Sreda, 24 april 2024
Iskanje

POD PREPROGO: V Ukrajini smo ga polomili

26. feb. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Danes minevata dve leti vojne v Ukrajini. Vladimir Putin je sprožil agresijo, ni dvoma, kot ga ni, da je Nato pred tem prekoračil za Rusijo vitalno rdečo črto. Le telegrafsko o ozadjih. 2014, Trg Majdan: ljudska revolucija ali v ZDA zrežiran državni udar? Najbrž oboje. ZDA so v prevrat vložile 5 milijard dolarjev, Victoria “Fuck the EU” Nuland je za premierja izbrala Arsenija Jacenjuka. Tam se je začelo. Rusi so si vzeli Krim, izbruhnila je vojna v Donbasu. Osem let, 15 tisoč žrtev. Nato je v letu 2022 v Ukrajini stopnjeval pritisk na Rusijo z nizom vojaških manevrov na kopnem in na Črnem morju, Joe Biden in general Mark Milley pa sta že oktobra istega leta načrtovala potek vojne z Rusijo.

    Je Putin imel alternativo agresiji? Morda. A je izbral vojno, prepričan, da bo v Kijevu zlahka spet postavil na oblast svojega človeka. Uštel se je. Past je bila dobro nastavljena, bitka za Kijev takoj izgubljena. Morda bi se bil takrat zadovoljil s Krimom in Donbasom. Volodimir Zelenski je pristal na pogajanja, najprej v Belorusiji, potem v Turčiji, kjer sta strani parafirali dogovor, ki bi ustavil vojno. Ameriški boter se je razburil in v Kijev poslal Britanca Borisa Johnsona s sporočilom Zelenskemu: “Fant, nismo te oborožili zato, da se boš zdaj pogajal.” Glavni cilj Zahoda je bil in ostaja vojaška ošibitev Rusije, meni novinar tednika Famiglia Cristiana Fulvio Scaglione. Trumpova tekmica Nikki Haley pa takole: “Kaj je boljšega, kot da z le 3,5 odstotka vojaškega proračuna držimo v šahu Rusijo?” Itak na bojiščih umirajo Ukrajinci.

    V šahu pa je odtlej tudi Zelenski. Na oblasti ga držita zahodni denar in orožje, podpora doma mu pada (lani od 84 na 62 odstotkov), zato mora vztrajati do konca. Dal je celo uzakoniti cilj vojne, da se Ukrajina povrne na meje iz leta 1991, vključno s Krimom in Donbasom. Ali kdo pri zdravi pameti resno misli, da je to mogoče po vojaški poti?

    Gotovo tega ni mislil v Ukrajini priljubljen (88 % konsenza) general Valerij Zalužni, edini predsednikov resen politični tekmec. Zelenski, ki mu je že kmalu po zmagi na volitvah leta 2019 upadal konsenz (njegova kandidatka za županjo Kijeva je leta 2020 pristala šele na petem mestu), je pometel s politično opozicijo. Parlament je njegov, s pooblastili zaradi vojnega stanja je iz državnih aparatov odstranil na tisoče funkcionarjev z očitki korupcije ali izdajstva. “Če bi vse bilo res, bi Ukrajina bila svetovno leglo korupcije,“ ironizira Scaglione.

    Edina politična alternativa je še bila v vojski. Zato je Zelenski odstranil Zalužnega, s katerim sta bila že dolgo v konfliktu, ker je general nasprotoval političnemu poseganju v vojaško taktiko, in na čelo vojske postavil Oleksandra Sirskega, generala sovjetskega kova, doma iz Rusije, ki je po razkroju Sovjetske zveze ostal v Ukrajini. Nesrečna izbira. Že takoj je padla Avdijivka, trdnjava, iz katere so azovci in ukrajinska vojska deset let obstreljevali separatistični Doneck. To ni bil strateški umik, ampak hud zlom s tisoči žrtev, ukrajinska vojska na begu pa je morala Rusom prepustiti stotine ranjencev.

    Glavni problem Ukrajine so vojaki, človeško gorivo, ki poganja pošasten vojni stroj. Zalužni se je zavzemal za ustavitev napadov, utrditev obrambne črte in okrepitev z vsaj 400.000 novimi naborniki, nakar bi ocenili, kako naprej. Za pomoč ZDA in EU pa Zelenski ni mogel odstopiti od napadalne retorike. Tudi dodatni nabor je že izzval javne proteste, zato raje od držav EU zahteva izgon 800.000 tja prebeglih moških, kar ne bi povzročilo upora domače javnosti, ki jih ima za potuhnjence.

    Težko bo to dosegel. Koliko lahko še vztraja? Noben trezen analitik ne verjame v vojaško zmago Ukrajine. Le še voditelji EU blodijo o njej, ker se morajo nekako prebiti do junijskih evropskih volitev. Biden celo do novembrskih, če ne z zmago pa vsaj brez poraza kot avgusta 2021 v Afganistanu. Vsi pa vedo, da bo nazadnje potreben kompromis “po korejsko” z dvema Ukrajinama, zahodno in rusko, v obsegu, ki ga bo pogojevalo stanje na bojišču. Kakorkoli bo to manj od tega, kar bi Ukrajina dosegla v Minsku leta 2015 ali v Istanbulu marca 2022. Pa še Rusija se je kljub vojaškemu izčrpavanju gospodarsko in politično okrepila, medtem ko so sankcije spravile na kolena Evropo.

    Zares lep rezultat! Da ima prav revija Limes z naslovnico: Izgubljamo vojno?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani