Prijava
Dark Theme
Polni trgi, prazne volilne skrinjice. Tako je nekoč socialist Pietro Nenni komentiral nezmožnost levice, da bi množične družbene proteste unovčila tudi na volitvah in načela oblast Krščanske demokracije. V teh dneh se v medijih kopičijo komentarji, da v Italiji obstaja družbena opozicija, ki pa je na volitvah ni videti.
Detonator družbenega odpora je bila Globalna flotilja Sumud, ki je odplula proti Gazi. Cilja, da bi odprli trajni koridor za pomoč Gazi aktivisti niso mogli doseči, so pa dosegli več dolgoročno pomembnejših političnih ciljev. Razgalili so kriminalno početje Izraela in zahodnih vlad, tudi italijanske, ki so dopustile genocid. Pozivi ministrov in žal tudi predsednika republike aktivistom, naj odjenjajo, brez besedice obsodbe Izraela, ki jih je ugrabil v mednarodnih vodah, so izzveneli hinavsko.
Pogum aktivistov je zdramil otopelo javno mnenje. Dali so zgled, osebno tvegali. Dve leti smo nemočno gledali masaker, s časom razumeli, da je 7. oktober postal pretveza za »dokončno rešitev« palestinskega vprašanja. Kljub ciljnemu ubijanju novinarjev smo od vsega začetka dobro vedeli, kaj se je dogajalo v Gazi. Prvič v zgodovini človeštva smo genocid gledali v neposrednem prenosu. Demokratični zahod, ki naj bi slonel na pravni državi in človekovih pravicah, ni naredil ničesar, da bi ga ustavil. ZDA, Nemčija in Italija so po vrsti trije glavni dobavitelji orožja in politični botri Izraela.
Odpor do teh grozot se je dolgo nabiral v ljudeh, ki še ohranjajo nekaj humanosti in čuta za pravičnost. Po zgledu pogumnih na morju se je naenkrat zgodil 22. september, potem 3. oktober in naslednjega dne še milijonski shod na »dolgem vikendu«, ki ni bil prav v zadoščenje rimski materi krščanki. Potem še pohod Perugia-Assisi in množični protest v Vidmu, o čemer je Primorski dnevnik za razliko od večine medijev poročal zgledno in objektivno.
Drugi so zmanjševali številke (Viminal je 3. oktobra patetično naštel 400.000 ljudi na 29 shodih: ne samo udeležencev, šteti ne znajo niti shodov, ki jih je bilo več kot 100 samo v večjih mestih!), napihovali izgrede peščice nasilnežev, s povečevalnim steklom iskali sporna gesla na transparentih.
Protest je privrel od spodaj. Za razliko od Nennijevih časov ljudi na ulice ni spravil noben strankarski aparat, niti sindikati, ampak kapilarna mreža skupin, ki so se v likvidni družbi Zygmunta Baumana samostojno organizirale. Motivaciji sta bili predvsem dve: čut za človeškost in zahteva po spoštovanju mednarodnega prava, zadnjega branika pred samovoljo nasilnežev. Danes so na vrsti Palestinci, jutri bomo mi.
Na ulice so šli ljudje vseh generacij, izstopali pa sta dve skupini: starši z malimi otroki, ki so se poistovetili z žrtvami herodovskih pokolov v Gazi, in mladi. Cela generacija mladih. Ne vem, ali jim Gaza pomeni ozaveščanje, kot je za njihove nonote bil Vietnam. Vendar so se oglasili in glasno povedali, da v takem svetu nočejo živeti. Pri žgali so plamenček upora.
Raziskovalci javnega mnenja ugotavljajo, da je 72 odstotkov italijanskih državljanov podpiralo flotiljo. Celo 74 odstotkov jih meni, da se v Gazi dogaja genocid. Plebiscitarno so o tem prepričani na levi, a krepko večinsko tudi na desni: 56 odstotkov volivcev Naprej, Italija, celo 65 odstotkov pri Bratih Italije in Ligi. Kar 59 odstotkov vprašanih meni, da bi morala Italija prekiniti odnose z Izraelom.
Sočasne volitve v Markah in Kalabriji so pokazale drugačno Italijo. Desnica je slavila, vendar le med polovico, ki je šla volit. Še slabše je po moji oceni šlo v Toskani. Leva sredina je sicer obdržala eno svojih poslednjih trdnjavic, toda za ceno povečanja volilne abstinence za celih 15 odstotkov. To ni alarmni zvonec, to je že pravi cunami.
Ogorčenje za Gazo kajpak nima zveze z deželami in klientelarnimi sistemi v njih. Leva sredina naj nikar ne pričakuje, da se bo voda spremenila v vino, da se bo protest z ulic čudežno prelil v glasove. Večina mladih, ki so šli na ulice za Gazo, najbrž sploh ne glasuje. Nimajo za koga. Leva sredina, ki se je zaljubila v neoliberalne utvare, mora spet prisluhniti družbenim slojem, ki jih je politika zapustila in so zato oni zapustili politiko. V času, ko je desnica na vladi radikalna, mora levica ljudi nagovoriti s političnim programom, ki bo toliko prepričljiv, kolikor bo radikalen v preseganju družbenih krivic in neenakosti. Bližnjic ni.
