POD PREPROGO: Za orientacijo v acentričnem kaosu

Fašizem premagujemo z branjem, rasizem s potovanji. Stavek, ki ga pripisujejo baskovskemu pisatelju Miguelu de Unamunu, vsebuje nekaj resnice. Fašizem in rasizem sta izraza ignorance, nagonskega odzivanja na občutek osamelosti in ogroženosti. Branje knjig in spoznavanje drugačnih kultur po svetu sta učinkovita protistrupa. Branje in potovanja so torej priložnost, da skušamo iztrebiti bakcile fašizma in rasizma, ki jih - bodimo pošteni - zavedno ali ne vsak nosi v sebi.

Seveda ni vsako potovanje osvobajajoče. Zbiralci razglednic, ki se s celine na celino selijo v vselej enake klimatizirane hotelske sobe in so jim različna okolja le kulisa za narcisoidne selfije, se bodo stežka otresli predsodkov. To so pač turisti, požrešni goltači agencijskih menijev. Popotnik je nekaj drugega: je radoveden, odprt, pripravljen nekaj tvegati.

Prav tako ni vsako branje osvobajajoče. Včasih se zatekamo v namišljene literarne svetove, ker ne prenesemo anksioznosti, ko se svet ruši pred našimi očmi. Kratkotrajna uteha: ko zapremo knjigo, smo spet tam. Produktivneje je, da skušamo svet razumeti in ga, kolikor se da, obvladati. Toliko bolj v času genocida in vojn, v katere smo vpleteni, bolj kot si mislimo. Evropa se pospešeno oborožuje. Vselej v zgodovini je temu neizbežno sledila vojna. Proti komu in zakaj bo naslednja, nam bodo še povedali.

Zbegani smo, nemočni, glavo bi potisnili v pesek, pa naj bo, kar bo. To je ena izbira, najpogostejša. Verjamem pa, da bralci te kolumne z mano delijo vsaj željo po razumevanju, kam to vodi. Ne vem, ali bomo potem lahko vplivali na tok dogajanja. To bi terjalo delujočo demokracijo, kar naša družba že dolgo več ni, pa tudi sposobnost kolektivne akcije je v neoliberalni atomizaciji videti izgubljena. Morda pa ni za vselej. Flotilja pogumnih, ki so odpluli proti Gazi, in velika solidarnost, ki jih spremlja, ohranjata prižgan plamenček upanja v človeškost. Nekateri še skušajo razmišljati.

V ta namen navajam dva priročnika, ki ponujata nekaj koordinat za razumevanje sveta in konfliktov mimo v medijih prevladujoče navijaške logike. Prvega je napisal geopolitik Manlio Graziano s pariške Sorbone, drugega Aldo Giannuli, docent novejše zgodovine v Milanu, oba z naslovom Geopolitica in podobnima podnaslovoma: Kako se orientirati v veliki mednarodni zmedi; Razumeti nov mednarodni red.

Giannuli se po poskusu opredelitve geopolitike kot družbene vede in pregledu njenega razvoja osredotoča na temi globalnega reda in vojne. Ob ugotovitvi, da smo po drugi svetovni vojni do leta 1991 živeli v relativno varnem bipolarnem redu, potem v unilateralni neoliberalni globalizaciji, ki pa je že leta 2008 zašla v nepovratno krizo, je očitno, da smo sredi epohalnega prehodnega obdobja, meni pisec.

V preteklosti so se krize skoraj vselej razreševale z vojnami, po katerih so nastopili novi imperiji. Bo tudi tokrat tako? Delno se to že dogaja z desetinami vojnih žarišč, spričo uničujočega potenciala sodobnega orožja pa se totalna vojna nikomur ne splača. Kakorkoli, novega svetovnega reda še ni videti. Hierarhična dominacija Zahoda je mimo, multipolarni red je še daleč, najverjetneje nas čaka še dolgo obdobje »acentričnega kaosa«, konfliktov, nasilja, neredov, zaključuje Giannuli.

Grazianova knjiga je še iz leta 2019, zato pa izven trenutnega trušča ponuja širši zgodovinski pogled. Zanimiva je ugotovitev, da je 18 od zadnjih 20 stoletij Azija bila najbogatejša celina na svetu. Zahod je postal dominanten z industrijsko revolucijo in britanskim kolonialnim imperijem, po drugi svetovni vojni pa so vodilno vlogo prevzele ZDA. Imperiji so vselej dosegali višek in zaton. »Shift of power«, prenos oblasti je spet v teku danes. Ni stvar, če, ampak kdaj in kako bo prišlo do zamenjave, meni Graziano. Iz vidika Kitajske, Indije in drugih azijskih sil to niti ne bi bil nov red, ampak vrnitev k normi po kratkem zgodovinskem oklepaju.

Imperiji v zatonu so se vselej oklepali vojaške sile, da bi - navadno zaman - kljubovali propadu, nove sile v vzponu pa so vlagale v gospodarski razvoj, saj je v njem bistvo geopolitične premoči. Iz te širše perspektive lahko mimo trenutne medijske kakofonije doumemo zgodovinske procese, sredi katerih smo, kot tudi smisel različnih izbir ZDA in EU na eni ter novih sil s Kitajsko na čelu na drugi strani.