POMISLEKI: Kako nevarni so zgodovinski pozdravi

Na Slovenskem se z nekaterimi dogodki in pojavi, svetovnimi in domačimi, tudi s pomembnimi, ne utegnemo ukvarjati, ker imamo toliko opraviti sami s seboj. Stavkajo zdravniki, pa sodniki in tožilci, prav gotovo jih je še veliko, ki se na to pripravljajo. Politiki ne vedo, kako in kje bi drug drugega spotaknili. Prerivajo se eni in drugi, premakne pa se nič, samo brbotanje je čutiti, kakor da nekaj vre, pa ne veš, ali bo lonec razneslo ali se bo ohladil, ker bo zmanjkalo energije. V vrhovih, med elito, ki se preriva in izriva, pripravlja na naslednje poteze, najprej na volitve, ki bodo oskrbele za primerne kariere in bruseljske plače za naslednjih nekaj let, se pravzaprav ne dogaja nič. Samo čisto navadni smrtniki jo dobivamo po hrbtu. Bolniki, pa čakajoči na sodne rešitve, še tisoč drugih ...

Tudi zato, ker so elitneži tudi božične in novoletne praznike porabili za to, da se med seboj spotikajo, nas pa mimogrede opozorijo na posledice merjenja moči med njimi, smo komaj opazili, kaj se zgodilo v Rimu v Ulici Acca Larenzia. Če ne bi bilo družbenega spleta, ki širi fotografije in video posnetke z neverjetno hitrostjo, tudi v Italiji in po svetu ne bi opazili zborovanja malo postaranih mladcev in nekaj mladenk, nekdanjih mladincev fašističnega gibanja MSI, ki so dvigali roke v rimski pozdrav. Prejšnja leta ni bilo tolikšnega razburjenja zaradi take manifestacije kot letos. Zborovanja so bila vsako leto, pa jih je šel pogledat in poslikat komaj kdo od novinarjev in reporterjev. Tudi na zborovanjih istrskih ezulov v južnem predmestju Rima so se zmeraj našli taki, ko so dvigali roke v pozdrav in vpili »presente«. Ko si to doživel prvič, te je spreletel strah, tretjič ali četrtič se nisi zmenil za nekaj posameznikov starejšega datuma, pa tri ali štiri mladce njihovega podmladka.

Zakaj je zdaj reakcija javnosti opazno drugačna kot prejšnja leta? Morda zato, ker prej nikomur ni bilo mar, kaj počno ostareli nekdanji mladinci, nove generacije fašistov, zdelo se je, da so to ljudje z obrobja. Njihovih zborovanj, se mi zdi, tudi ni nihče prepovedoval. Nihče najbrž tudi pričakoval, da bo iz tistih takrat obrobnih skupin izšla parlamentarna večina, ki danes vlada. V za nas sosednji državi, takoj za mejo, ob kateri bomo prihodnje leto družno in enotno praznovali Evropsko prestolnico kulture.

Ta trenutek kakopak ni čisto jasno, koliko je ta velika formacija (sodeč po posnetkih je bilo vsekakor več sto desnih rok, ki so sunkovito pozdravljale) del preteklosti in koliko del sedanjosti. In - bog ne daj! - tudi prihodnosti. Pred desetletjem so bili ti ljudje obrobni, danes vladajo. Tega se pač moramo zavedati, pa čeravno nam ni všeč. Ob podatku, da taki in njim podobni vladajo tudi na Madžarskem, po novem tudi Nizozemskem, v Nemčiji pa se sodeč po raziskavah javnega mnenja tudi obeta vzpon skrajne desnice, se velja prav zares zamisliti. In se vprašati, kako je s temi stvarmi v domačih logih. Marko Bidovec, glasnik pravic bazoviških junakov, me je včeraj opozoril, da se ni nič zgodilo Koprčanu, ki je pred desetletjem vozil po Notranjskem v terenskem vozilu, oblepljenem s kljukastim križem in napisom Arbeit macht frei. Fotografijo je takrat objavil Primorski dnevnik, pri nas se potem ni zgodilo nič. Fašistična in nacistična znamenja očitno niso prepovedana.

Pri nas se tudi nismo resno lotili tako imenovanih rumenih jopičev, ki so se svojčas pojavljali ob robu mirnih demonstracij in znali spretno povzročiti kakšno zmedo in nered, nismo jim določili barve. Celo na javni televiziji se občasno še vedno pojavljajo oddaje, ki slavijo kolaboracijo, ji postavljajo prave spomenike. Pri tem se pretvarjajo, da so bili kolaboracionisti čisto nekaj drugega kot to, kar so v resnici bili. Morda je krivo, da smo v besednih zvezah partizani in domobranci že od začetka pozabljali še pravi čas pojasniti, da tedaj ni šlo za komuniste na eni strani in domoljube, borce proti komunizmu na drugi, ampak za partizane in fašiste. Nič dosti drugačen torej ni ta pogled na preteklost, kot je večinsko v Italiji, kjer se je zgodovina začela s fojbami in žrtvami fojb, ne pa z drugo svetovno vojno in okupacijo naših krajev, fašističnim terorjem. Zato v italijanskih medijih zlahka preživi fotografija streljanja slovenskih talcev kot dokument komunističnega obračunavanja z ubogimi italijanskimi vojaki.