POMISLEKI: Križev pot po veliki noči

Velika noč je mimo, tudi v Emavs so se sprehodili nekateri, ki so imeli prost ponedeljek, pretežni del sveta pa nadaljuje svoj vsakdan, kakor da praznikov sploh ni bilo. Res so bili nenavadni in raztreseni, povsod po svetu je en sam cirkus, pa žal ne tisti v cirkuški areni in za otroško zabavo. Zmeraj teže srečaš še katerega v vesolju izgubljenega nepopravljivega optimista, ki bi se nasmehnil, z ramen otresel prah in se zazrl nekam naprej, v prihodnost. Pa bi bilo prav prijetno, če bi bilo več optimistov in če bi tudi kaj vplivali na stanje duha tudi v tej naši solzni dolini šentflorjanski.

Ja, vsak dan bolj postajam pesimist, ko spremljam dogajanje v lastni okolici. Pa smo imeli vendar volitve, ki bi lahko pomagale pri iskanju zdrave pameti. Nekam se je izgubila, morda se je zabubila v kakšen kotiček, morda ji je zmanjkalo moči, ko je ugotavljala, da v Butalah nikomur ni pomoči.

Opažam, da se pametni ljudje nič več ne pogovarjajo o politiki, kar je načelno sicer dobro, nehali so celo navijati za tega ali onega. Samo nepoboljšljivi politikanti se še zaganjajo in bevskajo v luno, ki je bila te dni res obilna.

Volitve v Butalah, v solzni dolini šentflorjanski, ki je čisto majhna, komaj opazna, če jo gledate iz širnega sveta, so namreč mimo. Pa se duh, ki je pred volitvami ušel iz steklenice, nikakor noče pomiriti in se vrniti nazaj vanjo, da bi ljudje lahko zaživeli v miru. Borci za poslanska mesta in za visoke plače brez posebno velikega dela se še kar naprej drenjajo in prestavljajo z enega konca na drugega. Po televizijah, ki jih je kot pečka, to po volitvah postaja še bolj jasno kot prej, pa nikakor ne moreš izmeriti, katera se bolj od drugih bliža dnu in vrhuncem vseh neumnosti, se kandidati še kar naprej neusmiljeno zmerjajo. Celo tisti, ki jim je že jasno, da so izgubili in da jih stolček ne čaka več, se šopirijo in napihujejo, fičfiriči pa se delajo tako pametne, da je preudarnemu človeku kar slabo.

Spomniš se časov po osamosvojitvi, ko so se za vrh vendarle potegovali izbranci s te ali one strani. Kar zjokal bi se, ko vidiš, koliko je od tiste kar visoke ravni ostalo po dobrih treh desetletjih. Kaj šele bo, če se nam obeta sedanja pot razvoja zdrave pameti! Se bomo kar pobili med seboj? Ali bomo samo pomagali k poti navzdol po naravni poti? Cel svet nam pomaga drseti v izničenje majhnih in vase zagledanih, kakor smo mi.

Naših butalskih zgod in nezgod svet sploh ne opazi več, še sosedi ne, ki se vsak dan bolj izgubljajo v podobnih zagatah in ugotovitvah, da vrednote izginjajo, norost pa vsak dan bolj prevladuje.

Nikomur več nismo mar, pa naj se še tako napihujemo in naj bomo še tako prepričani, kakor zelo pomembni smo. Svet ima svoje skrbi, za katere pravzaprav komaj še kdo ve, kako jih lahko razrešimo. Kar smo o napredku in zeleni prihodnosti pridigali še ne tako davno, se ta čas že zdi odveč. Rudniki bodo spet poskrbeli za premog, za črn dim, celo nafta utegne postati potratna dobrina. Pa smo bili še ne tako davno tega prepričani, da tudi nafto in plin že pošiljamo v pokoj.

Velika noč je minila. Poklicni verniki, tisti v kutah ali pa v civilu, obojih je zmeraj manj, kar nas lahko celo skrbi zaradi ohranitve jezika majhnega naroda, so svoje delo opravili. Utrujeni so od verskega in še bolj od aktivističnega dela, v predvolilni kampanji so dali vse od sebe, največ so zaslužni, če bodo naposled zmagali tisti, za katere so vodili kampanjo.

Križev pot, ki ga je bilo v gledaliških uprizoritvah, kakor je na Slovenskem posebej cenjeni škofjeloški pasijon, zanimivo in skoraj pretresljivo videti, privabil je izjemno veliko gledalcev, se kljub velikonočni nedelji in vstajenju za konec praznikov v naših krajih še kar nadaljuje. Tudi po svetu pravzaprav. Rakete letijo na eno in na drugo stran, ljudje umirajo, pa pri tem nihče več ne omenja tistih, ki že štiri leta padajo na ukrajinski fronti, tudi umirajočih v Gazi se komaj še kdo spomni. Še na desetine drugih vojn je, ki jih nikoli ne omenjamo. Skrbi nas, ali bo zmogla nafta skozi ožino pri skrajno bogatih emiratih.

Z veliko nočjo se svet še bolj ustavlja, kot se je prej, po ruskem obračunu z Ukrajino in po ameriškem obračunu z Iranom, ki ga je sprožil Izrael. Križev pot pa se nadaljuje, začenja se še enkrat. Na Jutrovem so se začele vse tri monoteistične religije, morda se iz sedanje morije porodi še katera.