POMISLEKI: Migracije kot naravi pojav

Spet nas vznemirjajo. Vedno znova. Vsakokrat posebej se na odprti sceni spoprimejo tisti, ki bi vsakega prišleka najraje takoj nagnali, pregnali, morda celo v žlici vode utopili, in tistimi, ki vendarle pomislijo, da so tudi prišleki ljudje, kot smo mi vsi. V vseh državah je podobno, nikjer ni množičnih dobrodošlic revežem, ki iščejo večji kos kruha, streho nad glavo, novo prihodnost.

V enciklopedijah in googlovskih skrajšanih besedilih je ponavadi zapisano, da so migracije naraven pojav. Vedno so bile in vedno bodo, piše. Ljudje bežimo pred revščino, pred nasiljem, pred vojnami. Tisočletja je že tako.

Sedanje mlade generacije so prepričane, da vse migracijske poti potekajo z juga na sever, kvečjemu še z vzhoda na zahod. Če povprašamo čisto malo starejše generacije, bi vedele povedati, da so reveži iskali pribežališče na jugu, preganjani so bežali s severa na jug.

Če ne bi bilo migracij, bi bila Amerika še vedno celina staroselcev, ki bi na svojih širjavah gotovo razvili popolnoma drugačno kulturo od tiste, ki smo jim jo vsilili mi, beli ljudje. Najprej zavojevalci, takoj za njimi migranti, ki so šli iskat zemljo in hrano za preživetje.

Če ne bi bilo migracij, bi v naših krajih živelo kdo ve katero ljudstvo. Iz krajev, kjer zdaj divja ukrajinska vojna, se k nam ne bi priselili Slovani, preplavali so tisto rusko reko, poje Predin, v mislih ima bržčas Dneper. Romani in Germani Slovanov nikoli niso sprejeli čisto za enakopravne. Tudi danes jih še ne, čeravno je opazen del slovanskega življa že v Evropski uniji.

Če ne bi bilo migracij, na Slovenskem dandanes ne bi bilo nikogar, ki bi še hotel prijeti za lopato in kramp, nobenega gradbišča ne bi bilo, nobene nove hiše. Nihče ne bi odvažal odpadkov. Ko so se v času pandemije zaprle poti, v Savinjski dolini ni bilo nikogar, ki bi hotel za majhne denarje obirati hmelj.

Pa so migracije bile in so in tudi v prihodnje bodo. V Ameriki, tisti na severu, pred stoletji in potem še dolgo obljubljeni deželi, vladajo prišleki, lastniki zemlje, ki so jo jemali staroselcem, ubijali so zanjo. Staroselca srečaš v rezervatu, redki so, ki so zmogli preboj v boljše življenje, prišleki jim tega niso dovolili. Vse lepo, bogato, bleščeče je v rokah prišlekov. Razporedili so se tako, da so dolgo živeli v svojih skupnostih, nekaj časa so še ohranjali svoj jezik, običaje, veroizpovedi, obstajale so irske, poljske, italijanske, tudi slovenske četrti. V zadnjem času se zlivajo v konglomerat priseljencev. Jezik, običaji in vse drugo so samo še spomin, v folklornih društvih se ohranjajo. Zmagovalec pravkar končane kolesarske dirke po Španiji Sepp Kuss ve povedati, da so ga stari starši peljali v svojo staro domovino, celo na Triglav je zlezel, pa vse lepe kraje je obiskal. Slovensko pač ne zna. Ni jih več veliko vnukov in pravnukov izseljencev, ki še znajo. Vsi govorijo angleško, navsezadnje že Evropa vse bolj mlati angleščino.

V Ameriki na jugu so staroselci preživeli na področjih, kjer je zemlja skopa, revna in tam, kjer prišleki niso na hitro odkrili rudnih bogastev. Povsod drugod so odrinjeni na skrajni rob, na skrajni jug, na področja, kjer je treba za vsak grižljaj hudo garati. Bogata mesta so v rokah migrantov, eni so prišli z zavojevalci pred pol tisočletja, drugi pozneje, ob lakotah in revščinah v Evropi. Tretji so bežali pred fašisti in nacisti, naslednji val - njihovi kolaboranti - pred komunisti. Staroselce so vsakokrat potisnili bolj na jug in bolj visoko v gore.

Zdaj so časi taki, da pred revščino in vojnami ne bežimo Evropejci, ki smo znali poskrbeti zase. K nam tiščijo reveži z juga, pregnanci z Jutrovega, tudi vsaka ujma ali suša lahko prežene ljudi z domov in jih požene v beg. Opazujemo migrante, kako iščejo skrivne poti čez naše meje nekam na sever, po njihovem trdnem prepričanju tam tečeta med in mleko. Tako so naši pradedi videli Združene države Amerike, Argentino, ki je bila takrat zelo bogata in je rabila delovno silo, pa Venezuelo, ki so jo imeli za nekakšen Eldorado.

Migracije so res bile od zmeraj, globalni pojav so, nikakor pa niso normalni pojav. Če ti je dobro, nikamor ne bežiš, nobene skrite poti ne iščeš ne po balkanski ne po sredozemski poti.