Prijava
Dark Theme
Havano krasi široka, dolga avenija Malecón, začne se pri pristanišču, pod starodavno trdnjavo, konča pa pri predoru pod morjem, ki vodi v gosposko četrt Miramar, še dandanes urejeno, z manj luknjami na široki aleji. Malecón je tisti konček sveta ob Mehiškem zalivu (sedanji predsednik ga je preimenoval v Ameriški zaliv), ki gleda naravnost proti severu, če bi imeli razgledni stolp, bi od tam menda videli naravnost na otočke pred Florido, tam za vogalom je Miami, gospodarsko najmočnejše kubansko mesto, vsi najbogatejši Kubanci živijo tam.
Na Malecónu je veliko imenitnih stavb, nekatere so se zadnja desetletja tudi podrle, najbolj opazni sta hotel Nacional, ki so ga zgradili ameriški mafijci, doma iz Italije, in ameriška ambasada, ki že zelo dolgo ne posluje več, kakor poslujejo druga ameriška veleposlaništva po svetu.
Pred kakšnega pol stoletja, ko sem prvič prišel na Malecón (takrat so bile ohranjene in tudi pobeljene še prav vse gosposke palače v zalivu), so mi kubanski kolegi na pol v šali, na pol zares pripovedovali, kaj o Malecónu menijo havanski meščani. Vidiš, tamle čisto ob morju bo konec blokade in nesporazumov med Kubo in ZDA, se je smejal kolega, poznejši prijatelj, od katerega smo se poslovili pred letom. Američani se bodo nekega lepega dne pripeljali z barkami, na obalo bodo zložili mize, stojnice se bodo šibile od prašičjega mesa, pivo bo teklo v potokih, zraven bodo podarjali še kavbojske hlače. Nihče ne bo imel nič proti njim. Kubanska muzika se bo razlegala, vsi, tudi Američani, bomo plesali in se veselili.
Takrat, ko smo se malo norčevali in si predstavljali stojnice pod hotelom Nacional in pred ameriško ambasado, ki so jo čuvali Švicarji, sta minili manj kot dve desetletji od začetka ameriške blokade Kube. Zdaj je minilo že več kot šest desetletij, skoraj šest in pol. Stojnic z zarebrnicami pa od nikoder! Tudi takrat jih Američani niso pripeljali s seboj, ko je leta 1980 priplulo v bližnjo luko Mariel na stotine bark, Fidel jim je dovolil v imenu miru na otoku. Odpeljali so dobrih sto dvajset tisoč Kubancev, ki so nezadovoljni protestirali na Peti aveniji na Miramaru.
Kot vse kaže, si tudi zdaj, ko v tistem koncu sveta vse vre, ni obetati ne zarebrnic, ne piva, ne kavbojk, nobenih pravljic ni od nikoder. Zdaj imajo na severu, onkraj Malecóna in onkraj morja, na Floridi za gospodarja visokega, vsemogočnega moža, ki se je namenil Kubance pokoriti drugače kot s stojnicami, polnimi piva. Raje z vojsko morda, z letali, z bombami. Kube in Malecóna se utegne lotiti tako, kakor se je pred tednom lotil Venezuele in z njo pravzaprav vse Latinske Amerike.
Zdaj me za kubanske kolege in prijatelje bolj skrbi kot kdaj koli prej, pa jim nikoli ni bilo lahko. Vse manj ji je, starejši so pomrli, mlajši pobegnili, povečini čez morje na Florido. Še vedno se slišimo ali si napišemo kakšno vrstico. Sedanji vladar s severa si jih utegne podrediti, kakor tega ni storil nihče od njegovih predhodnikov. V brk se jim smeji, norčuje se iz njih, v Caracasu jim je menda pokazal, koliko veljajo njihova vojska in njihove najbolj izurjene specialne enote.
Zdaj, ko so pobili tistih 32 kubanskih specialcev, ki so v Caracasu čuvali Madura, so severni Američani zmagovalci pravzaprav zato, ker je Kuba ostala brez bencina in brez denarja, ki so ji ga pošiljali zavezniki iz Caracasa. Že doslej jim je bilo težko, zdaj postaja brezizhodno. Že zdaj so trgovine prazne, razen za premožnejše ljudi s premožnejšimi sorodniki v ZDA. Turistov je premalo, vzela sta jim jih najprej covid in potem ruski napad na Ukrajino. Prav Rusi in Ukrajinci so bili prej med gosti v večini. Bencina je bilo že doslej malo, tudi Venezuela ni več pošiljala toliko kot prej, električne centrale na nafto ugašajo vse bolj pogosto. Tragično je prav vse, kar se dogaja na otoku, oblasti se ne znajdejo več. Med oblastniki ni več nikogar, ki bi veljal za pravega poveljnika, pod Fidelovo senco ni moglo zrasti nič velikega in mogočnega.
Dokler je še nekako držal svetovni red z vladavino mednarodnega prava, so imeli Kubanci kljub vsem omejitvam v glavah svojih vladarjev še nekaj možnosti z preživetje. Zdaj, ko odmira svetovni red, kakor je bil zgrajen po drugi vojni, vrnila pa se je Monroejeva doktrina, ki vso Ameriko pripisuje Washingtonu, bo veliko pomenil že to, če s severa ne bodo udarili z orožjem. Nihče se namreč ne bi potegnil za Kubance, še za Venezuelo se ni, pa je velika in se je zdela mogočna.
