POMISLEKI: Popotovanje, ki spremeni prihodnost

Te dni mineva pol stoletja, odkar mi je na videz nepomembna uredniška odločitev popolnoma spremenila prihodnost. Na ljubljanski televiziji smo imeli imenitnega urednika, ki je zaznamoval moj odnos do novinarstva in me napotil v svet. Drago Košmrlj, predvojni učitelj, ki je konec vojne osvobajal Videm, potem pa je bil naš prvi dopisnik iz Trsta, nas je tedanje mladce naučil marsičesa, predvsem pa odnosa do ljudi, o katerih smo pisali ali se z njimi pogovarjali pred kamerami. Še dandanes sem mu hvaležen.

V tistih časih je slovenska televizija sodila k jugoslovanski, ta pa se je odločila vložiti denar v prvi projekt televizijskih reportaž iz dežel vsega sveta, to je bržčas sodilo k neuvrščeni politiki. Vsaka izmed televizij je dobila za reportažno obdelavo svojo celino. Ljubljana je na tisti borzi v Beogradu dobila Latinsko Ameriko. Drago me je že nekaj let prej spodbujal k učenju španščine, tiste čase je v naših krajih komaj kdo govoril špansko. Ko je pod Pinochetovimi streli septembra 1973 padel Salvador Allende, me je Drago naredil za skoraj poznavalca Latinske Amerike.

Ko je naša televizijska in radijska hiša dobila denar za potovanje po Latinski Ameriki, me je poklical Drago in mi povedal, da grem v Južno Ameriko. Izberem naj si štiri države, ki jih bomo spoznavali, pa tudi ekipo sodelavcev, pripravim naj načrt snemanja. Drago me je peljal na letališče, mi dal mimogrede še nekaj napotkov. Za vse nas je bilo čisto nekaj novega, da gre televizijska ekipa na pot za pet mesecev, da nosi s seboj 160 kilogramov filmov, da mora potem ves material ves čas nositi s seboj. Prav vse je bilo novo.

V Peru, ki sem ga izbral za prvo državo, sem šel najprej sam, pripraviti sem moral podrobne načrte, mimogrede poročati o dnevnem dogajanju. Takrat sem preživel prvi državni udar, zgodil se je, ko sem sedel pred kamero, v zrak so vrgli tudi avtomobil, s katerim sem se vozil. Skratka, vržen sem bil v vodo, zaplaval sem in v zanimivih hudourniških vodah ostal do danes.

Ekipa je prišla za menoj čez dobra dva tedna, ves moj že dogovorjeni načrt snemanj je z udarom padel v vodo. Nikogar več ni bilo na oblasti od tistih, s katerimi sem bil dogovorjen za pogovore. To je bilo najbrž tisto, kar mi je največ pomagalo zares spoznavati kraje, ki sem jim ostal blizu za vekomaj.

Malo je pomagalo tudi to, da so nas vse tedanje Jugoslovane poklicali na veleposlaništvo, spraševali so nas, kaj mislimo o dogajanju. Bil sem najmlajši, nisem pa doumel, da izkušeni diplomati ne razumejo, kaj se je zgodilo. Ko sem izustil, da je najbolje, če gospodarstveniki pospravijo kovčke, so me strašno grdo pogledali. Ambasador, ki je bil nasprotnega mnenja, se je obrnil stran tudi čez leta, ko sem ga srečal na ulici. Samo stari maček Boža Rafajlović, dopisnik Tanjuga, me je povprašal, ali ne bi šel morda za stalnega dopisnika v Latinsko Ameriko. On je prav takrat odhajal po dolgih letih.

V Peruju smo snemali tudi v amazonskem pragozdu. Gostitelji so priredili pravo veselico, ko smo se vrnili. Naposled so pojasnili, da zato, ker so v tiste kraje napotili že štiri TV ekipe, mi smo bili prvi, ki smo se tudi vrnili. Oddaje iz džungle, ki jih doma nismo niti načrtovali, so pokrile stroške vsega projekta.

Trije kolegi s popotovanja se še spominjamo tistih časov in praznujemo pol stoletja. Snemalec Joco Žnidaršič ne snema več, se pa občasno še vidiva, tonski mojster Janez Debevec, rekli smo mu Piko, se je poslovil pred leti. Po takratnih običajih je bil z nami tudi Blaž Lavrič, odgovorni urednik ljubljanskega radia, edini med uredniki, ki je znal špansko. Skrbel je za stike z RTV centri v obiskanih državah. Ves čas nam je pomagal pri delu, nosil je težke torbe s filmi in drugo opremo.

V petih mesecih smo prepotovali štiri države. V Boliviji smo doživeli še en državni udar, v Venezueli videli, kako bogata in ošabna je lahko država, ki ima nafto. V Mehiki sva z Jocom jahala čez dobršen del Jukatana, zdaj svetovljanski Cancun je bil takrat še vas na obali. Doživeli smo tudi mehiški nepozabni dan mrtvih.

Ko sem po vrnitvi v domovino končal vse dokumentarce in je vse naše delo odhitelo v evrovizijsko izmenjavo, sem pospravil kovčke. Drago Košmrlj me je peljal na brniško letališče, šel sem za dopisnika v Mehiko. Dopisnik sem ostal tri desetletja.