La Guaira ob obali Caracasa je še najbolj podobna Gazi na Jutrovem. Na posnetkih, ki jih pošiljajo agencije, je videti nemočne ljudi, ki iščejo svojce, kopljejo z najbolj rudimentarnim orodjem, celo z golimi rokami. Visoko usposobljene reševalne ekipe so začele prihajati, ko je bilo že malo verjetnosti, da bodo še lahko rešili žive žrtve potresov.
Doživel sem potres v Limi v Peruju, takrat smo imeli srečo, tistega dne ni bilo veliko žrtev. Doživel sem potres v Mehiki, tam sem bil tista leta doma. Naša vrtna vrata so šklopotala in ropotala, vsa ulica je stala pred hišami, nobena od trdno zidanih nizkih predmestnih hiš pa se ni podrla. Kolegova žena v središču Ciudad de Mexica je doživela živčni zlom, zato sem jo moral pošteno oklofutati, preden sem si jo oprtal in nesel po stopnicah sedem nadstropij, kolega je za menoj nesel svoja sinova. Ob naslednjem tresljaju tisto popoldne je nasproti moje pisarne razklalo na pol gledališče Reforma. Treslo je skoraj vsak dan, pa smo se navadili.
Doživel sem tudi potres v Gvatemali, tam je bilo, tako so rekli, vsega skupaj čez 20 tisoč mrtvih. Visoki starec z belo brado Alec Serovic, po poreklu argentinski Črnogorec, ki je bil vpliven zdravnik in so mu oblastniki in tudi njihovi nasprotniki zaupali, je ukazal z buldožerji vse pokriti in zakopati. Vozil sem se z njim in njegovo ženo po mestu. Tudi še nekaj dni po dogodku se je sekiral in se spraševal, ali je storil prav. Ampak – je naposled modroval – če ne bi zakopali trupel, bi nas zajela epidemija. V tistih krajih je vroče in vlažno. Tudi v Venezueli je podobno. V Gvatemali je bilo toliko žrtev zato, ker nihče ni skrbel za infrastrukturo, državni udar za udarom je menjal oblastnike, zato so reveži končali pod ruševinami, bogati so se preselili v Miami na Floridi.
V Venezueli, kjer od daleč spremljamo tragedijo neobičajnih dveh skoraj hkratnih potresov v 39 sekundah, utegne biti vsaj toliko žrtev kot v Gvatemali ali pa v Managvi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Caracas je prestolnica že prej uničene in ranjene Venezuele, neskončno bogate, pa za reveže tudi neskončno revne. Veliko potresov so že doživeli prišleki od vsepovsod, ki so tam iskali srečo, staroselce p a izpodrinili na obrobje. Leta 1967 se je zgodilo nekaj podobnega sedanjemu potresu, pa so potem na istem mestu postavili še višje stolpnice. Caracas je prej podrlo tudi že na prelomu prejšnjega stoletja, pa tudi sto let prej. Gradili so vsakokrat s pogledom v dobiček gradbenikov in vlagateljev. Tudi zdaj pravijo, da je bržčas več smrti terjala korupcija kot tresenje zemlje.
Zadnja leta smo Venezuelo, Male Benetke, spremljali zaradi čudnih vladarskih preizkusov polkovnika Huga Cháveza in njegovega pribočnika Nicolása
Madura. Na Venezuelcih sta delala poskuse, koliko zdrži človek ob neuravnovešenem vladarju. Z vso močjo so jima pomagali vladarji iz Washingtona. Blokade, podobne tistim proti Kubi, so dokazano pomagale samodržcem, proti katerim so bile domnevno naperjene.
Ker je korupcija držala nad vodo vse vladarje od Simóna Bolívarja naprej, so milijarde od nafte vedno izginjale nekam v podzemlje, še raje pa v Miami. Zmeraj je bilo tako, tudi v Chávezovem času, zdaj ni nič drugače. Osem milijonov Venezuelcev je pobegnilo iz Chávezovega in Madurovega raja.
Pol leta je že od tedaj, ko so Trumpovi jezdeci na juriš napadli Caracas. Letala in helikopterji so na hitro razdejali, kar so se namenili, pobili so kubanske stražarje in k sebi domov odpeljali Madura. Zanimivo, nihče še ni rekel, da ga pogreša. Podpredsednica, drobna Delcy Rodriguez je vskočila na Madurovo mesto, očitno že vnaprej pripravljena. Venezuela je čez noč postala ameriški dominion, nafta spet teče, denar pač v Washington. Trump se hvali, da so že nadomestili prej izgubljene milijarde.
Grozljivo je gledati posnetke obeh potresov in tisočev popotresnih sunkov. Američani so poslali svoje specialce za take prilike. Reševalne ekipe so prihitele z zamudo, vendar so prišle. Zdaj, ko je vse v ruševinah, Trumpa ni slišati, da bi govoril o Venezueli kot še eni zvezni državi ZDA. Pa jo bo moral postaviti na noge, če bo hotel delati milijarde iz nafte. Venezuela ni Kuba, ki je bila pomembna, dokler je bila del sovjetskega carstva. Zdaj nima ničesar, tudi sladkorja ne več, turisti pa so tudi izhlapeli.