Prijava
Dark Theme
Ni preprosto živeti na sončni strani Alp. Slovenski turistični propagandisti že nekaj desetletij prodajajo podobo naše deželice kot sončno stran Alp, čeravno premoremo komaj nekaj odstotkov alpskega sveta. Da ni tako zelo preprosto živeti na tem koščku zemlje, me pa zadnje dni opominja popolnoma spremenjena podoba vsega, kar premoremo in tudi česar si želimo. Vse, kar se je zdelo še nedavno tega resnično in skoraj zveličavno, je zdaj že močno popljuvano, v vseh pogledih do konca ničvredno. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pred štirimi leti, ob prejšnjem povolilnem obdobju. Tudi takrat so brisali, kar je sodilo v prejšnje čase.
Morda se motim, ampak zdi se mi, da je bilo prejšnjikrat vseeno za spoznanje manj robato, manj primitivno kot te dni, ko dobivamo novo vlado in novo prihodnost. Če bo le mogoče, bo popolnoma drugačna od sedanjih dojemanj stvarnosti in načrtov prihodnosti. Da bi se Slovenci kdaj o čemerkoli poenotili, bržkone ne bom doživel. Morda ta sreča doleti moje vnukinje.
Pa nimam v mislih samo enoumja, tudi neumnost. Enoumja smo se dodobra najedli v skoraj tisočletju katolištva, ki je prepovedovalo vse drugo, tudi protestante, ki so nam prinesli jezik in kulturo. Tudi enoumja, kakor smo ga poznali po drugi vojni, si ne želim, ta je največji kamen spotike te dni po volitvah. Zataknili smo se nekje v preteklosti. Spet se bomo tepli in grdo zmerjali, sovraštvo gojili kot najvišjo vrednoto. Najbolj glasni bodo kot ponavadi tisti, ki so ob zadnji nevihti pred dobrimi tremi desetletji zamenjali barvo.
Samo normalni dogovor o skupnih interesih, o skupnem preživetju bi nam prav prišel, nič drugega ne rabimo. Potem se morda na političnih vrhovih, med ljudmi, ki odločajo o naši usodi, ne bi znašli fičfiriči in pridaniči. Ko se je naša mala domovina naposled začela kot samostojna država, se pravi po padcu berlinskega zidu, smo premogli na nekaj prvih volitvah izbrati cvet, elito ene ali druge barve, politiki so si po prejšnjem enoumju kar spretno razdelili prostorčke pri koritu, vedeli so, da vsi naenkrat ne bodo mogli biti na vseh koncih hkrati. Potem pa nam je šlo vsakokrat slabše. Preudarni ljudje nočejo več v politiko, niti kritizirati je nočejo več.
Po vsem, kar smo slišali, videli, poskušali dojeti v zadnjih nekaj mesecih, se mi zdi, da bo treba v prihodnje pozorneje spremljati razlage tujih medijev. Morda tudi zato, ker imajo na tujem več tradicije, ali pa so se na premete, preskoke in podobne telovadne veščine politikov bolj navadili kot mi.
Zaenkrat se vsekakor najbolj nagibam k temu, da bom v prihodnje bral pretežno tuje analize našega dogajanja. Jasno jim je, da smo se na Slovenskem čez noč obrnili z ene na drugo stran, skoraj na drugo plat zgodovine. Ni prvič in najbrž tudi ne zadnjikrat, da menjamo stran v svetovni delitvi vrednot in interesov. Nekomu, ki nas spremlja od strani ali od daleč, pa najbrž ni lahko doumeti, da neka evropska država, pa naj bo še tako majhna, nima svojih skupnih smernic, svojega stališča, ki je znak skupnega interesa.
Vsakokrat, ko se zamenja oblast, po vsakih volitvah, ko se ljubitelji oblasti prodajo na eno ali drugo stran, zavržemo vse, kar je bilo do včeraj, vsem je tudi jasno, da se bo čez štiri leta, morda tudi prej, zgodilo nekaj podobnega. Tuji analitiki to laže opazijo, zelo jasno pokažejo s prstom na nas in povedo, da je ne glede na vse, kar se dogaja na svetu, po novem naš partner Benjamin Netanjahu, navsezadnje je pomagal tudi krojiti marsikaj, v svetovnem merilu je naš najbližji, najbolj razumevajoči partner kar slovenski zet Donald Trump. Tisti tuji mediji, ki jim je mar, kje leži naša deželica, to povedo jasno in na glas.
Slovenski mediji se tako hitro in zlahka prilagajajo novim časom in novim gospodarjem, tudi spreobračanju resnic in prodajanju očitnih laži, da je škoda časa za branje in poslušanje puhlic. Ne doumejo, da slovenski parlament vodi mož, ki ga tam nihče nikoli ne bi pričakoval. Niti slučajno. Na vrh ga je znal postaviti morda edini pravi zviti in pretkani politik iz naših logov.
Tako zelo majhni smo, da ne premoremo več pogač, ki bi si jih lahko delili. Samo eno imamo, enkrat jo režejo eni, drugič drugi. Da bi skupaj sedli k mizi in poobedovali, kakor se v majhnih skupnostih spodobi, najbrž ni pričakovati, ne še v tem in morda tudi v še katerem stoletju.
