POMISLEKI: Spomini, obletnice, sprevračanja

Prav danes (op. ur. članek je bil objavljen v sredo, 6. septembra) mineva 93 let od strelov v Bazovici. Padli so štirje slovenski fantje, junaki, obsojeni kot teroristi. Bili so prve žrtve fažizma. Ta teden je minilo tudi osem desetletij od kapitulacije tiste Italije, ki smo si jo Slovenci zapomnili s posebej trpkim priokusom. Mineva tudi 80 let od osvoboditve koncentracijskega taborišča na Rabu, kjer je končalo 1400 slovenskih žrtev fašizma, med njimi otroci.

Saj vem, vsi vemo za te in druge spominske, zgodovinske datume. Pri nas doma se zlasti Raba spominjamo zato, ker sta pred osmimi desetletji prišla domov dva moja strica, eden iz Gonarsa, drugi z Raba. Obema je bilo ime Jože, eden je bil mamin, drugi očetov brat. Oba sta k sreči preživela in sta nam otrokom lahko pripovedovala o Rabu in o Gonarsu. Tudi o tržaškem Narodnem domu sta vedela povedati, požganem prav v začetku gibanja, ki zdaj obuja spomina na svoje korenine in se pravzaprav vrača h koreninam in hkrati na prestol.

Bazovica je v naših spominih (v mislih imam Slovence, ki niso doživeli in poznali zle usode Primorske) manj navzoča, pa je vendarle vsaj toliko usodna za spomine in za zgodovino. Nanjo nas opominjata dve spominjanji, ki se ponavljata vsako leto, eno na šohtu, kjer zmerjajo Slovence, drugo manj glasno, slišno in odmevno ob spomeniku našim junakom. Ob šohtu vsakokrat grmijo obtožbe, kakšni zločinci da smo vsi Slovenci, zraven včasih povedo, da je sedanja meja krivična, vzhodna stran Jadrana vendar sodi k zahodni.

Doživeli smo že spominjanja, ki so mirila, pa tudi druga, ki so razburjala javnost na eni in drugi strani. Tudi politiki so se že nekajkrat zamenjali vladarskih palačah, hvalili smo njihove vrline in dobre zamisli. Če poskušamo potegniti nekakšno nevidno črto in narediti obračun, pa nam hitro postane jasno, da nekaterih stvari nikakor ni mogoče premakniti. Ali pa se premiki vsakemu od akterjev prikažejo na svoj način, s svojo razlago.

Narodni dom je nekako priromal v slovenske roke po celem stoletju, fizično bo še malo pozneje, za bazoviške junake pa ne vemo, ali bodo morda morali čakali še sedem let. Do stoletnice, da si bodo slovenski politiki morda upali glasno vprašati svoje kolege, evropske partnerje in prijatelje, ali ne bi morda pritisnili na svoje pravosodje, naj vendar že kaj stori, da naši junaki ne bodo več njihovi teroristi.

Ko sta kar precej prispevala k usodi Narodnega doma, sta se v Bazovici bratsko prijela za roke dva predsednika, Mattarella in Pahor. Vsa Italija in ves svet sta videla ganljivi prizor, o katerem smo takrat morda celo mislili, da je spravno dejanje. Drugega dela istega dogajanja, poklona pri spomeniku našim junakom, si razen zainteresirane slovenske javnosti ni zapomnil skoraj nihče, medijski poudarek je bil pač na šohtu in stisku rok dveh predsednikov. Na koncu je ostal vtis, da je eden priznal zločine svoje strani in se pokesal, drugi pa doživel priznanje zločina, bilo je njegovo veliko dejanje, zmagal je.

Obletnice so občutljiva stvar. Vedno in vsakokrat posebej niso pomembne za zgodovino, ampak za današnji trenutek in za dnevno politiko. Italijanska politika je že pred skoraj dvema desetletjema dosegla nekakšno spravo v svojih vrstah, v koledar je zapisala 10. februar kot datum spominjanja na fojbe in izgon z vzhodne strani Jadrana. Vsako leto na to opominja imenitna, dobro pripravljena proslava na Kvirinalu. Včasih začinjena s pekočim poprom sovraštva, včasih tudi bolj prijazna. Do te mere prijazna, da so naposled prišli zraven tudi Slovenci, povabljeni so bili.

Na Kvirinalu se 10. februarja vsekakor ne spominjajo konca obdobja fašizma, beseda je o zločinih komunizma, tudi o krvavem slovanskem obračunu z Italijani, ker so se rodili kot Italijani.

Ta teden ob 80. obletnici padca tedaj vladajočega fašizma so si, mislim, da predvsem v slovenski predsedniški palači, omislili srečanje predsednikov treh držav, Italije, Slovenije in Hrvaške, na otoku Rabu. O tem je bila celo beseda v Rimu, ko je slovenska predsednica Nataša Pirc Musar obiskala Kvirinal. Razumevanje je pokazala za italijansko sedanje razmerje sil. Tudi njej se je zdelo prezgodaj, da bi njen italijanski kolega osem desetletij po osvoboditvi taborišča prišel na hrvaški otok in se poklonil spominu. Saj, za dan spomina na fojbe ni bilo prezgodaj pred dvema desetletjema, za trenutek spomina na taborišče, ki je gotovo prispevalo k obračunu po vojni, pa je še zdaj prezgodaj, se zdi. Sprave res niso preprosta stvar.