POMISLEKI: V naših logih vse po starem

Tako vneto spremljam dogajanje po svetu, še posebej v krajih in deželah, kjer sem nekoč živel in me zanimajo bolj od drugih, da mi mimogrede uidejo novice o dogodkih iz bližnje okolice, tako rekoč iz soseščine. Z domačega dvorišča.

Spremljam papeževe projekte, njegova potovanja k mladim katolikom v Lizbono, hkrati tudi sojenje kardinalu Becciuju, ki je zapravljal milijone in si kupil palačo v Londonu, nekaj tudi v Ljubljani odložil v poštni nabiralnik na Dunajski cesti, zdaj papeški tožilci zanj terjajo sedem let ječe. Pri tem pa mi je skoraj ušla pretresljiva novica o tem, kako so sredi Ljubljane ne tako davno tega preganjali novomeškega škofa, predsednika slovenske škofovske konference, ker se je že komu iz oblastnih palač tistega trenutka njegov avto zdel preveč gosposki za tako mladega, prav nič oholega človeka. Kriv je morda samo toliko, kolikor skrajni desni rob najstarejše še delujoče ustanove na svetu očita svojemu vrhovnemu poglavarju papežu. Morda je bilo narobe, ker je omenil ukrepanje med pedofili v talarjih.

Če bodo kdaj res hoteli odkriti, kdo je posebnim preiskovalcem prišepnil, naj stisnejo v kot prvega med katoliškimi škofi v deželi, utegne izbruhniti še velik škandal. Če prav premislim, prav nič ne verjamem, da se bo sploh kaj zgodilo. Nekaj zapisov v medijih in nekaj čivkov na spletu. Pod preprogo bodo pometli, v tako majhni vasi, kot je slovenska deželica, se vendar ne spodobi prati umazanega perila in ga obešati na dvorišče.

Spremljam zgodbe o Berlusconiju, ki se je nedavno poslovil in za trenutek spet vzbudil zanimanje tudi mednarodne javnosti, zgodbo o bunga-bunga je komaj še kdo omenil, pa še to samo dobrohotno, z nasmeškom. Pri tem pa skoraj spregledam prijateljico, partnerko mojega domačega predsednika vlade, ki poskakuje naokoli s škatlami podpisov proti uničevanju nutrij, ki jih je polna Ljubljanica, zadnje čase tudi že ulice okrog naše velemestne reke. Njene izjave o tem in onem, o čemerkoli pravzaprav, so vedno bolj odmevne, pa se ob njih manj razburjamo, kot smo se ob takih ali drugačnih zgodbicah Berlusconijevih prijateljic.

Spremljam, kar se dogaja v javni televizijski hiši pri zahodnih sosedih, poskušam razumeti italijanske kolege, ki so se primorani prilagajati novim metlam in nekateri ne vedo, kaj naj storijo in kje naj poiščejo novo pribežališče. Potem pa skrušen ugotovim, da je na Kolodvorski ulici v Ljubljani verjetno še precej huje, pa čeprav se postopoma spreminjajo imena na vrhovih in se zdi, da gre na bolje. Nič se še ni zares spremenilo, čeravno zaseda popolnoma novo vrhovno vodstvo. Ugotavlja pa, da konkretno še o ničemer ne odloča, ker spoštuje pravila, ta pa narekujejo postopke, ki jih je treba spoštovati. Prejšnji direktor tiste velike hiše ob Kolodvorski niti sporočila o odpoklicu ni hotel dvigniti na pošti, javno izobešenega oznanila o odstavitvi pa tudi ni utegnil prebrati. Vsi njegovi podaniki tudi ne, saj jim še nihče ni glasno in jasno povedal, da je njihove zgodbe konec. Ne vem, kako se bodo vsi skupaj izkopali iz globoke in smrdeče gnojne jame. Zdaj tisti iz partijske celice, ki jih je nastavil novodobni »ceka«, že bijejo plat zvona in že vnaprej jadikujejo, da so žrtve preganjanja.

Grozno je pravzaprav, da bo zazevala praznina, če se jih bodo znebili, saj ne bo dovolj ljudi. Pa dobrih oddaj, ki so bile odpravljene pod njihovim vodstvom, tudi ne bo lahko obuditi, preveč je ruševin, ki se jih je nabralo v razmeroma kratkem času. Prijatelj tiste vseprisotne vplivnice, ki se bori za nutrije, se za javno televizijo nikakor ni znal potegniti, kakor bi bilo prav. Njegov udarni predhodnik bi to uredil prav na hitro, če bi kdo tako svinjarijo zakuhal njemu. Celo iz opozicije je znal na skoraj vsa vplivna mesta postaviti svoje ljudi. Javna televizija kar bruha njegove besede, ki jih izrekajo novi uredniki, novi novinarji, njegovi partijski kadri.

Zdrznem se včasih zaradi hudih, nenavadnih izjav premierke sosednje države na zahodu, potem pa ugotovim, da so njeni tukajšnji politični partnerji, somišljeniki, še za spoznanje bolj drzni, ko trosijo neumnosti in komentirajo stanje duha v deželi, ki so jo sami oblikovali. Tudi njenega duha so oblikovali, ne samo deželo. Celo spohali so ga tega duha, pomislim, kadar preveč zasmrdi.