POMISLEKI: Zdrahe po balkansko v 21. stoletju

Pa mirna Bosna, je na Balkanu svojčas veljalo reklo, izrečeno ob koncu burnih debat ali pa kar tako. Kadar je kdo zaželel srečo in vse dobro, pa je hkrati najbrž dobro vedel, da Bosna nikoli ni bila mirna. Bog ve, ali kdaj bo. Navsezadnje, tudi Srbija ni bila in ni dosti bolj mirna. Balkanske zdrahe so kjerkoli po svetu rekli večnim nesporazumom, ki niso peljali nikamor.

Pri nas, v naših podalpskih logih, smo se sicer z osamosvojitvijo iztrgali iz balkanskega objema, marsikaj balkanskega pa je ostalo v nas. Odšli smo z Balkana, Balkan pa ni odšel iz nas. Navsezadnje, če hodiš po Ljubljani, ob turistih, ki jih je vsekakor preveč, slišiš več srbohrvaščine kot česa drugega. Tudi več kot slovenščine, se mi zdi. Saj vem, gotovo bi me kdo popravil, da srbohrvaščine ni več, samo srbščina je in hrvaščina, pa bosanščina menda tudi.

V trenutkih, ko se ves svet ukvarja z nevarnostjo svetovnega spopada, je kakopak Balkan v vseh svojih različicah in odtenkih daleč nekje na robu zanimanja javnosti. Mogoče tudi zato, ker se ne zavedamo, ali pa nam pač ni mar, kaj vse se je že dogajalo na balkanskih prostorih in kakšne svetovne tragedije so se sprožale prav tam.

Ves Balkan je en sam velik lonec, kjer nenehno nekaj vre. Tudi zdaj, ko se v nekaj tednih obetajo volitve v Srbiji in Bosni, na Kosovu je nemirno zaradi haaške obsodbe njihovega junaka osamosvojitve in državnosti Hashima Thacija, v Srbiji so imeli državniški pogreb zločinca Ratka Mladića.

V Evropski uniji imamo vsak svoje interese, zares evropskih, skupnih, povezujočih, pa že dolgo nima več nihče. Bruselj nenehno nekaj obljublja in postavlja pogoje državam, ki bi rade vstopile v skupnost, pri tem pa se evrobirokrati nenehno ukvarjajo s svojimi položaji v elitnem centru evropske tovarne pravil in smernic, mimogrede se kje kaj spremeni, pa spet iščemo nove dogovore.

Tudi take stvari se dogajajo, kakor pri nas, denimo, da država po izenačenih volitvah v celoti in popolnoma spremeni svojo mednarodno usmeritev. Še spomladi smo bili podporniki Palestincev, opozarjali smo na genocid v Gazi, dandanes smo temeljni podpornik Netanjahuja. Slovenska diplomatka je v Bruslju zadolžena za urejanje balkanskih zdrah in za širitev Unije na Balkan, pa doma ne razmišljamo o drugem, kakor o tem, da bi jo spodmaknili. Resolucijo o nezakonitih judovskih naselbinah je z vetom blokirala Slovenija.

Vzrokov za resne premisleke o balkanskem dogajanju je prav te dni več kot dovolj. Pred dnevi so v Beogradu pokopali Ratka Mladića, generala, srbskega junaka in balkanskega klavca, ki je dal med zadnjo balkansko vojno pobiti osem tisoč Bošnjakov. V vasi Srebrenica jih je kljub zagotovilom Združenih narodov, da so zaščiteni, pobil kot pse. Mednarodne mirovne enote so nemočno opazovale. O tem, ali je šlo za genocid, se mednarodna skupnost ne more zediniti, podobno kot se ne more o Gazi. Za Srbe je bil pravi zločin samo takrat, ko so Nemci v Kragujevcu pobili sedem tisoč dijakov. Mladića so v Beogradu pokopali z državniškimi častmi.

V Bosni se pripravljajo na volitve, pa nihče ne ve, ali država sploh še obstaja, kdo vse jo vodi, ali gospodarstvo sploh še deluje, kdo jo nadzoruje, odkar so se znebili posebnega odposlanca OZN. V Varnostnem svetu se nikakor ne morejo poenotiti o imenu novega odposlanca za Bosno in Hercegovino. Na seznamu kandidatov za volitve, ki bodo v začetku oktobra, je 79 političnih strank in 29 koalicij. Med bosanskimi Srbi je še naprej glavna figura Milorad Dodik, ki živi na beograjskem Dedinju, v najbolj elitni četrti srbske prestolnice.

V Srbiji bodo imeli volitve tri tedne pozneje, razmere pa so tudi zapletene. Doslej vsemogočni Aleksandar Vučić bi bil rad predsednik vlade, ko že ne more biti še enkrat predsednik republike. Pričakovati je, da bo primerno preuredil sistem. Nasprotniki se ne zmorejo združiti, študentska gibanja, ki protestirajo že vse leto, niso pravšnje organizirana.

Balkanska prostranstva je te dni pretresla novica iz Haaga, da so na 25-letno zaporno kazen obsodili junaka kosovske osamosvojitve, najbolj spoštovanega Albanca nekdanje Jugoslavije Hashima Thacija. On in njegovi najbližji sodelavci so deležni dolgih zapornih kazni zaradi zločinov v času vojne v devetdesetih letih.