PRAZNIK: Ne odpovejmo se Rižarni in 1. maju

Ob 11.10, ko se varnostnica ob pogledu v mojo torbico prepriča, da nimam v njej nič »spornega« (steklenico vode? palestinsko zastavo?) in me spusti na osrednjo tržaško proslavo ob italijanskem prazniku osvoboditve, ekran pokaže, da je na prostranem dvorišču Rižarne na voljo še tisoč mest. Kar pomeni, da je na proslavi 1200 ljudi – zelo daleč od maksimalnega dovoljenega števila obiskovalcev (2200). V primerjavi s prejšnjimi leti skromno število.

Govor tržaškega župana Roberta Dipiazze ne pritegne moje pozornosti, misli bežijo drugam. Očitno je, da je del tradicionalnih obiskovalcev proslave na dvorišču edinega nacističnega taborišča v Italiji, v katerem je v letih 1943–1945 krematorijska peč upepeljevala človeška življenja, letos sklenilo, da se je ne udeleži. Ob pogledu na obraze okrog mene imam (sicer čisto oseben in s statistikami nepodprt) občutek, da se je Rižarni odpovedal predvsem del italijanskih someščank in someščanov. Obrazi okrog mene so namreč slovenski, poznani, med njimi je tudi veliko mladih oziroma ljudi srednje generacije z otroki.

So tisti, ki so se Rižarni odpovedali, to storili, ker nameravajo na popoldanski shod po tržaških mestnih ulicah, ki ga letos prvič prireja Odbor za 25. april? Je odpoved posledica varnostnih in omejitvenih ukrepov, ki jih je leta 2024 uvedla Občina Trst v dogovoru s prefekturo in gasilci? Marsikdo je namreč zadnji dve leti moral potrpežljivo čakati v vrsti pred Rižarno, ker je bilo vseh 2200 mest v njej že zapolnjenih. In to je nekatere odvrnilo od udeležbe. Tudi lani dosledno uveljavljena (nedemokratična) prepoved palestinskih zastav na prizorišču je najbrž marsikoga prepričala, da proslava v Rižarni ni več »njegova proslava«. Iz istega razloga so se nekateri včeraj raje udeležili shoda anarhističnega društva Germinal na Borznem trgu, drugi pa sprevoda odbora Trieste Antifascista po mestnih ulicah (mimogrede: ali ostali, ki 25. april proslavljamo v Rižarni in ob drugih spomenikih, nismo antifašistični Trst?).

Ob prvem aplavzu, ki na dvorišču Rižarne prekine drugega slavnostnega govornika, devinsko-nabrežinskega župana Igorja Gabrovca, se prepričam, da je to še vedno tudi moja proslava. Da je tudi letos pravilno, da sem tu. »Morali bi se sramovati. A smo sploh še sposobni čutiti sramoto,« se govornik sprašuje o naši družbi, pravzaprav o vsakem izmed nas, ki dopuščamo neenakosti in kriminalizacijo drugačnega mnenja, ki obračamo hrbet migrantom ... S tovrstnim obnašanjem se izneverimo sporočilu Rižarne, opozarja Gabrovec, ki pa mladim pove, da 25. april živi tudi vsakič, ko se postavijo na stran žrtev žalitev zaradi drugačnosti, ko zavračajo jezik sovraštva, vsakič, ko zahtevajo resnico, pravico, mir.

Ob koncu uradnega dela proslave (na kateri ob predstavnikih različnih veroizpovedi spregovorita tudi predstavnika organizacij in sindikatov – kar je po mnenju marsikoga preveč), okrog 12.30 le zadonijo uporniške pesmi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Ekran ob vhodu takrat kaže številko 500: na dvorišču je očitno 1700 ljudi, mnogi med njimi pojejo z zborom najbolj popularne pesmi slovenskega osvobodilnega gibanja in italijanske resistence.

Podvečer postane jasno, da je shod po mestnih ulicah zadetek v polno. Odboru za 25. april, ki združuje 38 tržaških strank, društev, organizacij, je uspelo spraviti na ulice več tisoč ljudi. Uresničili so željo, da bi bil praznik osvoboditve tudi v Trstu, tako kot drugod po Italiji »res praznik«. (Čeprav resnici na ljubo tudi proslavo v Rižarni mnogi doživljamo kot praznik.)

Pisani sprevod je nedvomno uspeh, poln glasbe in mladih obrazov, kar potrjuje željo po skupnem, glasnem, svobodnem »praznovanju« zmage antifašizma – ne da bi nihče omejeval števila prisotnih ali mahanja z zastavami (palestinskimi, strankarskimi ...). Poraja pa se vprašanje, kakšna usoda čaka čez teden dni tradicionalni prvomajski sprevod. Bo prav tako ali še bolj množičen in pisan? Ta, kot vemo, v Trstu ni samo praznik dela, temveč tudi svobode, ki so jo v mesto prinesli partizanke, partizani in aktivisti odporniškega gibanja – Slovenci, Italijani, predstavniki drugih jugoslovanskih narodov. Ne glede na nekatere njihove kasnejše zablode, je to zgodovinsko dejstvo: Trst in okolica nista bila osvobojena 25. aprila, ampak 1. maja (in kasneje – Opčine so, kot vemo, partizani osvobodili 3. maja).

Ne želim verjeti tistim, ki so v teh dneh potihoma namigovali, da je hotel novi sprevod ob 25. aprilu zasenčiti njihovo vlogo.