PRAZNIKI: Lučke naj gorijo!

Letošnji t.i. veseli december bo precej drugačen, kot smo bili vajeni do zdaj. Epidemija koronavirusa kroji namreč javno življenje in zato tudi dogajanje po mestih. Prazničnih sejmov najbrž ne bo, koncertov in drugih prireditev zagotovo ne. Ostane nam torej le še praznična razsvetljava.

Ki pa v Trstu že več kot mesec dni dviguje veliko prahu. Najprej so se kresala politična mnenja zaradi (pre)zgodnje okrasitve, zdaj pa tržaški mestni svetniki diskutirajo o tem, ali bi bilo primerno praznične lučke ugasniti ob 22. uri, ko se začne policijska ura. Za nekatere mestne svetnike bi to lahko bila dobra priložnost za prihranke, čeprav minimalne, za druge pa simbolično sporočilo meščanom, da »horo legalis« dosledno spoštujejo tudi občinski upravitelji.

Na tem mestu ne želimo ugibati, kdo ima v tej zgodbi prav. Želimo le izpostaviti pomen luči v tem obdobju, ki je že od nekdaj simbol upanja. Nekateri pomen prižiganja lučk iščejo v predkrščanskem obdobju in obredju. V dolgih zimskih nočeh naj bi z netenjem ognja pomagali povrniti moč Soncu. Ta tradicija slavi zmago svetlobe nad temo, upanja nad brezupom, začetek novega.

Splošno znano je, da nas epidemija ne prizadene le telesno, ampak tudi psihično. Ljudi v teh mesecih prevevajo tesnobni občutki. Nekatere je strah, da bi se okužili, drugi se sprašujejo, ali bodo jutri še imeli službo, ali pa so jo zaradi koronakrize že izgubili.

Če bi hkrati pustili še siv, turoben mesec december, bi s tem povzročili veliko škodo tistim, ki so že pod hudim stresom.

Zato bi bilo dobrodošlo, da bi politiki dali na stran razprtije glede praznične razsvetljave. Naj bodo letošnje lučke simbol upanja in moči, da bomo skupaj zmogli in premagali vse slabo, ki se je letos nakopičilo. Naj lučke gorijo, tudi po 22. uri. Če že ne gorijo za velike množice meščanov in turistov, naj gorijo za tiste, ki se morajo kljub policijski uri odpraviti na delo. In če lahko pot opravijo po okrašenem mestu, je ta morda nekoliko prijetnejša.