Naj se človek še tako trudi, se težko znebi občutka, da je domet vladnega proračuna, ki ga je dokončno sprejel parlament, zelo kratek. Drugače povedano, cilja na konsenz ljudi v vidiku prihodnjih (evropskih) volitev. Kratek dih ni iznajdba dvoglave italijanske vlade, ampak že večletna praksa novodobne politike, usmerjene v sedanjost in bližnjo prihodnost s hitro pokvarljivimi recepti, ki pa delujejo učinkovito in jih lahko hitro zamenjaš z novimi, ko jim zapade rok trajanja. Ker naš spomin zbledi vsaj toliko hitro kot tok nepoglobljenih (dez)informacij, sloganov in ideoloških konstruktov, s katerimi nas prek televizije in socialnih omrežij bombardirajo vsak dan.
Vzemimo kot primer (delno) reformo pokojninskega sistema. Ali kdo resno misli, da bodo zdajšnje mlajše generacije zaposlenih v prihodnji letih in desetletjih imeli pri 62 letih starosti 38 let rednih (in hkrati zadostnih) vplačil v pokojninsko blagajno? Jasno je, da gre za »reformo«, ki ne vzdrži resne presoje in jo bo treba v kratkem času spet reformirati. In t.i. državljanski dohodek (ki to ni)? Res mislimo, da bo z reformo uradov za zaposlovanje prinesel delovna mesta, ko pa jih, poleg neurejenih razmer, v državi iz leta v leto odjedajo informatizacija, avtomatizacija, robotizacija in deložiranja? Ve se, katera je pot. To je pot povečanja produktivnosti preko naložb v infrastrukturo, inovacije in izobraževanje kadrov ter debirokratizacijo okostenelega državnega aparata. V Italiji pa prav posebno mesto zavzema tudi boj proti davčnim utajam, o katerem se ne govori več, a po zadnjih razpoložljivih podatkih iz leta 2016 »tehta« strašljivih 113 milijard evrov. A ta pot zahteva čas in gre v očeh rastočega dela državljanov za abstraktne pojme, ki so v nasprotju s pričakovanji po poenostavljenih rešitvah. Abstraktni pojmi, povezanimi s plemenitimi utopijami o individualnih pravicah, kolektivni osebni in socialni varnosti (prevečkrat neuresničenimi ali celo zatajenimi), pa so - kot pravi zgodovinar Dan Diner, zakladnica povojne liberalne in levo usmerjene politike, ki jo lastne napake, populizem in digitalni svet s svojimi »facebook junaki« vse bolj potiskajo na rob. Tako zbuja notranji minister, ki se, preoblečen v njihovo uniformo, vsak dan kiti s perjem preiskovalcev, karabinjerjev, policistov, gasilcev in pripadnikov civilne zaščite, veliko večjo pozornost, naklonjenost in občutek varnosti ter se zdi veliko bolj »konkreten« kot njegov predhodnik, ki je, zaprt na Viminaleju, v obleki s kravato, dejansko največ naredil za zajezitev migrantskih tokov v Sredozemlju (naj si o tem ukrepu mislimo kar hočemo).
Vendar bo tudi »konkretnost« kmalu prišla na udar. Kratkoročno je sicer morda res možen blagodejen učinek napovedanih ukrepov. Ker pa so financirani z dodatnim zadolževanjem in spornimi varovalkami, vozli, ki onemogočajo razvoj, pa ostajajo nerešeni, je njihov domet srednjeročno malodane vprašljiv in za stabilnost države potencialno eksploziven.
Če je skratka kralj nag, bo pokazal čas. A če bo novi oblasti spodletelo, kot napovedujejo mnogi, si je tudi potrebno zastaviti vprašanje, katera je sploh alternativa. Če je ni, bo virtualnost spet prevladala nad realnostjo, nacionalizem nad samorefleksijo o slabostih nacije. In se bo število grešnih kozlov - Evropa, mednarodne zarote, migranti, mediji, birokrati, establišment, itd., le še povečalo, težave države pa dodatno poglobile.