Sreda, 22 maj 2024
Iskanje

PRVI MAJ: Tega lepega pomladnega dne

Gorica |
2. maj. 2024 | 9:30
    Dark Theme

    Le težko bi našli dan, ki nas navdaja z osvobajajočimi občutki, kot jih prinaša prvi maj. Ker danes postavljamo delo in boj za pravice delavcev -zaposlenih in nezaposlenih - v vrh našega vrednotnega sistema. Ker sta bila tega dne Trst in Gorica osvobojena. Ker se je v noči na današnji dan pred dvajsetimi leti zgodila največja širitev Evropske unije. Bila je smrtni udarec za mejo, ki je delila naš življenjski prostor. Zato smo Primorci prepričano stopili na evropsko pot.

    Pričakovanja so bila velika, občasnih in začasnih korakov nazaj ni manjkalo, z njimi razočaranj - pravkar znova nelagodno sobivamo z mejnimi kontrolami -, vendar ima Evropa zagrete privržence ravno na robovih držav, na njihovih mejah. Med nami.

    Gorica in Nova Gorica sta takrat hiteli in prehitevali čas. Že v februarju 2004 sta odstranili ograjo z zidkom sredi medmestnega trga pred novogoriško železniško postajo, ki ga čez polovico reže meja. Najprej župana, za njima še bagra, vsak v svoji državi. Z občutki osvoboditve smo stopili skozi v luknjo v meji in domov odnesli kos porušenega zidu. V Primorski dnevnik pa zapisali: Tega lepega zimskega dne je meja med Goricama padla. Tudi sami smo hiteli in prehitevali, saj zamejec dobro živi le, ko meje ni. Stati in živeti za nečim ni lagodno.

    Svojih pet minut slave sta nato Gorici doživeli v noči na prvi maj pred dvajsetimi leti, ob ljudskem prazniku, ki zaradi koncentracije oblasti in vabljenih gostov sicer ravno ljudski ni bil. Bil pa je veličasten (in požegnan z dežjem), nabit z optimizmom, ki so ga utelešali otroci, postrojeni po novem mozaiku sredi trga.

    Zaradi prehitevanja časa je bila evforija tedaj na mestu. Sicer je v Gorici niso doživljali vsi. V našem časniku smo ovekovečili Goričana, ki je v ulici s pogledom na praznično prizorišče večer tridesetega aprila pričakal z italijanskimi zastavami čez okna in verando stanovanja. Zato da ne bi skoznje videl vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Bil pa je eden redkih tisto noč v Gorici. Evforijo smo doživljali predvsem tisti - Slovenci v Italiji smo bili v prvih vrstah -, ki smo v meji videli zgodovinsko napako, artefakt, krč v prostoru.

    Sledil je čas brisanja fizične meje, brisanja tesnobnih občutkov prehajanja skozi mejne bloke, brisanja tudi spominov na ločevanje. Zamejske dvoživke smo se tedaj prepričale, da bo sproščanje novih energij spodbudilo razvoj in privlačnost čezmejnega prostora. Trši zidovi pa so obstali. Med njimi meja jezika. Računamo, da bo kaj postorila Evropska prestolnica kulture (EPK). Gorica in Nova Gorica bosta znova imeli zalet. Otroci, ki so pred dvajsetimi leti rajali na mozaiku, so danes tridesetletniki, ki se na goriških evropskih tleh ne sprašujejo, na kateri strani so, in uživajo prednosti čezmejnega prostora. Teh ni malo. EPK naj bo v njihovih rokah.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani