REFERENDUM: Razmislek je na mestu, a previdno

Volilna udeležba postaja (ali je najbrž že) tema stalnica po vsaki volilni preizkušnji. Če je visoka zato, ker gre za svetlo izjemo in s tem za senzacijo, če je nizka pa zato, ker to pač ni več izjema. Glede na to, da gre za trend, ki v Italiji vztraja – in se krepi – že lep čas, je bilo sprejetih relativno malo korakov, ki bi vsaj pripomogli k njegovi omilitvi, če že ne k »zasuku« nazaj k večji volilni angažiranosti. To sta razširitev časa glasovanja in možnost za nekatere skupine ljudi, da glasujejo na drugem volišču. Ni pa še predčasnega glasovanja, kot ga poznajo denimo v Sloveniji. In zdi se, da na škornju vsaj zaenkrat nihče ne razmišlja v tej smeri.

Ob zavrnitvenih referendumih je volilna udeležba še bolj v ospredju, saj je od nje odvisna sama veljavnost referenduma, za razliko od parlamentarnih ali lokalnih volitev, ki veljajo v vsakem primeru, pa naj se na voliščih zglasi še tako nizko število ljudi.

Pred referendumom je bilo sicer zanimivo – če ta pridevnik lahko uporabim kot sinonim za »klavrno« – opazovati, kako so ravno tisti politiki, ki si ob vsaki priložnosti polnijo usta z argumentom, da je zanje najpomembnejše to, da so jim »volivci izkazali zaupanje«, pred referendumom bolj ali manj direktno pozivali k neudeležbi z očitnim ciljem, da kvorum ne bi bil dosežen.

Med temi, ki prisegajo na »svetost« volilne podpore, je tudi predsednik deželne vlade v FJK Massimiliano Fedriga, ki s tem argumentom utemeljuje tudi, da če pač volivci tako odločijo, ker ocenijo, da je nek politik dobro delal, ne bi smeli ignorirati njihove volje z omejevanjem zaporednih mandatov, ki jih lahko izvoljeni predstavnik opravi na določenem položaju. Fedriga je, tako kot mnogi drugi predstavniki strank vladne koalicije, pred referendumom dal jasno vedeti, da ne bo glasoval. Premierka Giorgia Meloni je šla na volišče, ni pa prevzela glasovnic, zato ni prispevala k doseganju kvoruma. In kdor tako rad govori o »volilni legitimaciji«, bi moral vedeti, da ta ni povsem nepovezana z volilno udeležbo. Ni namreč enako, če zate glasuje visok odstotek nizkega števila ljudi ali pa visok odstotek pomenljivo višjega števila ljudi.

Ob neuspelem referendumu in trendu vse manjše volilne udeležbe, ki je ob referendumih pogosto še nižja kot ob volitvah, je sicer na mestu vsaj razmislek o pogojih zanj, kot so jih – ne brez tehtnega razloga – postavili očetje in matere ustave. Pri tem pa je treba vseskozi imeti pred očmi vprašanje, ki so ga tudi oni. Koliko ljudi naj odloča o zadevah, ki se – vsaj potencialno – tičejo vseh?