Petek, 02 december 2022
Iskanje

RUSIJA IN DLJE: Evrazijski samodržci

Moskva |
31. okt. 2022 | 8:00
    Dark Theme

    Na Kitajskem je Xi Jinping utrdil svoj položaj nespornega vodje velesile, ki hoče na svojo stran prevesiti globalno tehtnico. V Iranu se že šest tednov nadaljujejo demonstracije, v katerih naj bi umrlo več kot dvesto ljudi. To niso le protesti zoper obvezno nošenje ženskega pokrivala; gre za cikličen izbruh frustracij, ki se pod represijo kopičijo 43 let. »Azijski teden« je brutalno dopolnila mjanmarska vojaška hunta, ko je z letali bombardirala koncert uporne etnične skupine Kačin; umrlo naj bi 60 ljudi z glasbeniki vred.

    To so – poleg sirskega diktatorja Bašarja al-Asada, ki je očeta nasledil pred 22 leti in se je na oblasti obdržal z državljansko vojno (in ruskimi bombami), ter beloruskega vožda Aleksandra Lukašenka, ki vztraja 28 let – sedanji partnerji ruskega predsednika Vladimirja Putina. On vlada že skoraj 23 let.

    83-letni iranski vrhovni voditelj Ali Hamenej, ki je na tem položaju že 33 let, je iransko vstajo kot običajno pripisal Izraelu in ZDA. Za avtokratske režime je značilno, da jezo ljudi na ulicah tolmačijo kot tuje vmešavanje v notranje zadeve. Posameznikom ne priznavajo sposobnosti svobodnega razmišljanja ter odločanja. Oblasti brez prave, transparentne legitimacije ne morejo priznati, da so državljani nezadovoljni. Kriv je nekdo drug, proti kateremu se mora narod poenotiti; in pri tem seveda podpreti svojega vodjo.

    Podobno je vedno ravnal tudi Putin, ki medtem izvaja napade v Ukrajini z iranskimi droni. Američane je krivil za proteste v Moskvi ob svoji ponovni izvolitvi leta 2012 in za ukrajinsko zimsko revolucijo leta 2013-14, ki je njegovega zvestega zaveznika Viktorja Janukoviča prisilila k odstopu. Tezo, da je to bil državni udar v ameriški režiji, mnogi ponavljajo tudi pri nas, kjer je ruska propaganda kar uspešna. Šlo pa je za ljudski upor več milijonov prebivalcev, nekakšen ukrajinski Tiananmen, ki je bil po pokolu protestnikov za razliko od pekinškega uspešen.

    Putin že dolga leta straši Ruse s tujimi sovražniki, ki naj bi nameravali uničiti Rusijo. Nihče ni ogrožal ruskih meja – problem je, da so slednje v očeh Kremlja precej bolj zahodno od onih mednarodno priznanih. Zdaj Ruse prepričuje, da jim preti jedrska grožnja, čeprav je ravno on tisti, ki jo vztrajno omenja. Še bolj zdaj, ko je ruska vojska v stiski.

    Ukrajina je dolgo veljala za postsovjetsko demokracijo, prežeto s korupcijo in potrebno reform. Dejstvo, da v zadnjih 20 letih noben ukrajinski predsednik ni bil potrjen za drugi mandat, njim samim (predsednikom) ni v čast, priča pa o tem, da demokracija do določene mere le deluje. Ukrajinci, razpeti med vzhodom in zahodom, imajo pravico izbrati evropski model in s pomočjo EU težiti k popolnejši demokraciji. Po agresiji je ta usmeritev postala edina možna.

    V Rusiji ima vajeti vedno isti človek. Vplivni kritiki Kremlja imajo tri možne izhode: tujino, zapor ali pokopališče. Demonstracije so prepovedane, mediji režimski, še protivojne pesmi niso dovoljene. Ukinjene so tiste svoboščine, ki so zapisane v naših ustavah; napadene so vrednote, na katere se mi sklicujemo, ko se spominjamo boja proti fašizmu. Milijarde evrov državnega premoženja obračajo nekdanji KGB-jevci, Putinovi prijatelji in sorodniki. V imenu neke mesijanske »svete domovine«, ki je v simbiozi s pravoslavnim patriarhatom, se teptajo sosednje države, podaljške »ruskega sveta«.

    Mi pa svobodo izražanja pogosto izkoriščamo tako, da krivimo Zahod, torej same sebe, in omalovažujemo dosežke, za katere se ljudje drugod po svetu borijo do smrti. To je voda na mlin zagovornikom »novega svetovnega reda«. Se komu toži po diktaturah?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani