SVOBODA GOVORA: Kje je meja?

Vdor Trumpovih blaznežev v Kapitol, ki je terjal pet smrtnih žrtev, in po katerem so predsedniku ZDA številna družbena omrežja, najprej začasno, potem dokončno odrekla gostoljubje, dokazuje, da je skrajni čas za razmislek o meji med svobodo govora in sovražnim govorom, pa tudi o vlogi omenjenih omrežij v povezavi s tem.

Dogajanje v Washingtonu je bilo prikaz tega, kaj se lahko zgodi, če oseba, ki jo poslušajo množice, v Trumpovem primeru milijonske, dneve, tedne, mesece, leta kvasi neresnice, tke alternativno resničnost, brezobzirno laže. Iskrica, ki je razplamtela požar, je bil shod pred Belo hišo, kjer je koruznolasi svoje podpornike nahujskal k maršu do kongresa, a ozračje se je segrevalo že dalj časa. Vsaj od novembrskih predsedniških volitev, če ne več. V svojem mandatu je Trump s spornimi objavami in izjavami vedno znova prestopal mejo dopustnega in s tem prispeval k normalizaciji sovražnega govora.

Nalijmo si čistega vina: družbena omrežja so doslej Trumpu držala štango. Spomnimo se na Zuckerbergovo zagovarjanje pred ameriškim kongresom, ko se je izmikal odgovoru na vprašanje, če bodo ob volilni kampanji odstranjevali plačane oglase z lažnimi novicami. Tudi Twitter, Trumpova omiljena spletna prižnica, se je razmeroma pozno in medlo odzival na njegovo nizanje izmišljotin. Nedavna ekskomunikacija Trumpa s številnih družbenih omrežij zato sedaj izpade kot čisto odvečno zvonjenje po toči. Prepozno, si misli marsikdo. Spet drugi se zgražajo nad samovoljo zasebnih korporacij, ki si jemljejo pravico do razsodbe o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. A ko se uporabnik prijavi v družbeno omrežje, sprejme tudi pravila uporabe. Kdor jih zavestno krši, in to večkrat, se mora zavedati, da ga lahko gostitelj postavi pred vrata.

Twitterjeva in Facebookova »cenzura« Trumpa, kot so jo nekateri imenovali, zatem pa še onemogočanje selitve razočaranih podpornikov oranžnega predsednika na omrežje Parler, ki velja za nekakšen spletni divji zahod, kjer je vse dovoljeno, najprej z umikom iz spletnih trgovin za aplikacije, nato še z blokado dostopa do strežnikov, pa naj bo predvsem priložnost za refleksijo o vulgarizaciji političnega diskurza in vse bolj razširjenem sovražnem govoru, za legitimacijo katerega se kot izgovor žal prevečkrat zlorablja argument svobode govora.

Pri tem naj se pogled ne zaustavi samo pri vlogi družbenih omrežij: oko javnosti mora motriti predvsem obnašanje posameznikov, ki svojo verbalno diarejo vsakodnevno zlivajo v medmrežje. Začnimo pri vrhu. Ne bo nam treba do Washingtona, saj imamo »domače« primere na obeh straneh meje. In to v najvišjih političnih sferah.

»Če ljudje na vrhu države počno take stvari, kaj je to drugega kot zelena luč za vse običajne državljane, da sprostimo vse svoje strasti in nagone, sovraštvo?,« se je pred dnevi v intervjuju za RTV Slovenija vprašal pravnik Dragan Petrovec. »Sovraštvo je najbolj povezovalno čustvo. Ne ljubezen – sovraštvo. In to politika dobro ve, zato gradi na izključevanju, sovražnem govoru in sovraštvu nasploh do kogarkoli, ki je bodisi drugačen bodisi drugačnega mnenja.« Normalizacija sovražnega govora ima uničujoče posledice, to smo videli v sredo.