Nedelja, 14 avgust 2022
Iskanje

VOJNO KOMUNICIRANJE: Drug drugemu nacist

23. mar. 2022 | 8:00
    Dark Theme

    Dober komunikacijski načrt je pomemben del vojne strategije, zato ne sme čuditi, da se sodobne bitke bijejo ne le na terenu, ampak tudi preko medijev. Konec koncev živimo v svetu intenzivnega (digitalnega) komuniciranja, v katerem je objavljanje ali neobjavljanje določenih informacij in izjav enako pomembna ofenziva kot izstrelitev rakete.

    Najbolj učinkovito komuniciranje je tisto, ki se dotakne človeških čustev, travm in nerazrešenih (zgodovinskih) vprašanj, ki so v Evropi – to je zdaj že očitno – še vedno povezana z drugo svetovno vojno in s takrat vzpostavljenim geopolitičnim redom. Očitno je tudi, da ta ni bil optimalen, saj se ves povojni čas spreminja, popravlja in ruši. Kljub temu, da smo v zadnjih desetletjih bolj ali manj nemo spremljali vzpon nacionalizmov, ultradesničarskih strank in gibanj, ki ne skrivajo svojih simpatij do nacistične ideologije ali celo pripadnosti do vsega, kar ponazarja svastika, je v tem trenutku najhujša psovka, če kdo koga označi za nacista.

    Zgleda torej, da se moramo v Evropi ponovno boriti proti nacizmu, čeprav tokrat ni jasno, kdo in kje je tisti Hitler, proti kateremu bi se morali boriti. Za ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega je očitno: novi Hitler je Vladimir Putin, saj je njegovo delovanje usmerjeno v uničenje ukrajinskega naroda, ki ga namerava za vsako ceno rusificirati. Da je delovanje ruskega predsednika nacistično sicer redno izpostavlja, nazadnje je to storil v nedeljo, ko je v nagovoru izraelskim poslancem rusko invazijo na Ukrajino primerjal z »načrtom dokončne rešitve judovskega vprašanja«, ki je predvideval pregon in poboj Judov, živečih na vseh območjih pod nadzorom nemškega rajha. Nič narobe, če je izraelski minister Yoaz Hendel primerjavo označil za žaljivo, ukrajinski državni vodja ne more spremeniti retorike, ki jo gradi na evropskosti Ukrajine in osveženi nacionalni identiteti, ki noče imeti opravka z rusko.

    V digitalnem svetu kot je naš, pa se informacije zlahka širijo in pomanjkljivosti te komunikacijske strategije so zato na voljo že lep čas. Izvirni greh Zelenskega je zagotovo politično rokovanje s skrajno desničarskimi krogi, kar je, četudi niso tako vplivni kot jih prikazuje ruski vojni diskurz, zagotovo neprimerno, da ima danes tako pokončni predsednik, ki verjame v evropske ideale, v svoji vojski bataljon Azov, ki so ga celo Združeni narodi obtožili hudih zlorab človekovih pravic, od ubojev in mučenja do posilstev. O povezavah z zloglasnim odredom pove tudi podatek, da so enoto financirali ukrajinski oligarhi, med katerimi najbolj izstopa predsednikov prijatelj Igor Holomojski, ki je Zelenskemu financiral najprej igralsko in nato še politično kariero.

    Denacifikacija, ki jo Putin izvaja na sosedovem dvorišču, cilja torej ravno na tovrstne povezave, saj očitno, če sodeluješ z nacistom, si tudi sam nacist. Novodobni Hitler torej ni v Rusiji, ampak v Ukrajini, ali pač? Zadeva seveda ni črno-bela, še manj pa jasna. Tudi ruska stran namreč doji svoje skupine neonacističnega pridiha (na primer zloglasne plačance skupine Wagner), dolga leta so desničarski ekstremisti od vsepovsod hodili na usposabljanja v Rusijo, hkrati ne pozabimo, da je bil Putin v zadnjem desetletju veliko povezan s tisto evropsko desnico, ki spodbuja vsaj ksenofobijo in homofobijo.

    Ali se moramo torej raje vprašati, kdo je bolj nacist?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani