Četrtek, 29 september 2022
Iskanje

VOLITVE V ITALIJI: Ustavna večina

Rim |
12. avg. 2022 | 14:55
    Dark Theme

    Politično gledano je bila povojna Italija vedno razdeljena na pol. Vse od prelomnih volitev leta 1948, ki so pomenile začetek več kot 40-letne prevlade Krščanske demokracije, je bil del vladajoče garniture vedno občutljiv do tem, ki jih je razglašala leva opozicija. Zato tudi ni čudno, da je del krščanskih demokratov po padcu Berlinskega zidu in koncu hladne vojne z nasledniki Komunistične partije celo oblikoval levosredinski pol. Dobili smo tako dve približno enako močni opciji – desnosredinsko je dolga leta obvladoval Silvio Berlusconi –, ki sta se vse do začetka prejšnjega desetletja izmenjavali na čelu vlade. Delitev na pol velja še danes, če vemo, da javnomnenjske raziskave desni opciji pred bližnjimi volitvami pripisujejo približno 45 odstotkov glasov. Vendar se lahko zaradi pravil volilnega zakona, ki nosi ime po tržaškem poslancu Ettoreju Rosatu in je bil v drugi politični eri (čeprav je od nje minilo le pet let) oblikovan, da bi preprečil zmago Gibanja 5 zvezd, to ravnovesje popolnoma poruši.

    Zaradi popolnega kaosa, ki vlada med strankami, ki si ne želijo Giorgie Meloni za premierko, se desnemu volilnemu kartelu obeta prodoren uspeh. Prvič v zgodovini italijanske republike bi lahko ena politična opcija s približno 50-odstotno podporo pridobila v obeh vejah parlamenta dvetretjinsko večino sedežev. To pomeni, da bi lahko v »imenu ljudstva« (tudi tistega dela, ki na volitve ne hodi) po mili volji pohodila obstoječo ustavo brez potrditvenega referenduma, ki velja za primer, ko so ustavne spremembe izglasovane zgolj z absolutno večino 50 plus 1.

    Ni torej odveč, da spomnimo, da je neposredna izvolitev predsednika republike ena prvih programskih točk desnega volilnega kartela. »Glasovalni stroj« desnice bi lahko to radikalno ustavno spremembo izglasoval v enem letu. Sledila bi zahteva po odstopu sedanjega predsednika Sergia Mattarelle, v takšnem scenariju še edinega garanta uravnoteženosti italijanskega političnega prostora, ki pa bi se težko ubranil očitka, da njegov položaj ni več legitimen. Spomnimo, da predsednik republike z imenovanjem tretjine njenih članov pomembno odloča tudi o sestavi ustavnega sodišča. Seveda pa bi lahko ustavna večina zlahka spremenila tudi druge člene ustave, recimo tistega o progresivnosti obdavčitve.

    Ali je primerno, da se koaliciji s konsenzom (slabe) polovice volivcev v parlamentu, ki glede na volilno abstinenco predstavlja le (dobro) polovico državljanov, omogoči, da po mili volji spremeni ustavna »pravila igre« med državljani, je vsekakor vredno tehtnega razmisleka.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani