VZGOJA PA TAKA! Menia ne menja

Kako sakramensko prav je imel tržaški senator Roberto Menia, ko je pretekli petek – po homofobnem izpadu proti moškima, ki sta si v poslovnem salonu Ita Airways na rimskem letališču Fiumicino izmenjala nekaj ljubečih dotikov – agenciji AdnKronos izjavil, da ju je hotel preprosto »spomniti na oliko«, na »spodobno obnašanje v javnem prostoru,« ter izrecno poudaril, da »pravila obnašanja veljajo za vse.« Novinarju dnevnika Fatto Quotidiano je dodal, da so njega, »že kot fantka naučili vzgoje.«

To bo gotovo držalo. V mladih letih se je naučil in naužil ne ene, cele vrste vzgoj, ki jih je nato v svojem nadaljnjem življenju bogato in vsevprek razdajal.

Ko je bil zdajšnji senator Roberto še politično golobradi Robertek, se je, na primer, v javnem prostoru, kakršen je bil sedež rajonskega sveta za Barkovlje in Rojan, v vlogi rajonskega svetnika Almirantejeve MSI proslavil z vzgojo skakanja po mizi, da bi rajonski svetnici Slovenske skupnosti, ravnateljici Elvi Slokar, preprečil govor v slovenščini.

Da ga ne bi obtožili mizoginije, je – očitno v zanosu enakih možnosti – nekaj let pozneje v drugem javnem prostoru, tržaškem občinskem svetu, podobno vzgojo (a brez skakanja po mizi) izkazal profesorju Samu Pahorju, občinskemu svetniku, izvoljenemu na listi Slovenske skupnosti, ker si je tudi on upal spregovoriti v slovenščini.

Profesor Pahor mu ni zameril. Ravno nasprotno! Do njega je bil tako radodaren, da je iz Roberta, spet na javnem mestu, kakršen je tržaški Veliki trg, izzval drug vzgojni proces – žalitev – ki je Menio obogatil za sodni proces, a prikrajšal za 500 tisoč lir, kolikor je znašala takrat mu izrečena kazen.

Svojo žalilno vzgojo je Menia povzdignil celo na predsedniški rang. Bilo je takrat, ko je trdil, da je »Tito infoibatore«, kar ga je stalo ovadbo zaradi žalitve predsednika tuje države.

Roberto Menia bi se moral Slovencem v Italiji sploh zahvaliti, sicer bi verjetno ne imel priložnosti izkazati vseh odtenkov svoje vzgoje. Svojo svojevrstno kamnoseško vzgojno plat je, na primer, obelodanil v Zgoniku, kjer se je, skupaj s somišljeniškim poslancem Gastonejem Parigijem, s kladivom lotil plošče tamkajšnje javne in zaščitene osnovne šole, poimenovane po datumu, ki mu že od ranih dni povzroča malce alergije, 1. maj 1945.

Svojo lastno prometno vzgojo je »onorevole« Menia (saj februarja 1997 je bil že poslanec Nacionalnega zavezništva) opredelil na avtocesti od Trsta do Vidma z vožnjo, ki bi mu jo sedanji dirkalni mladci a la Kimi Antonelli in Verstappen mlajši močno zavidali. Lotil se je norega zasledovanja avtomobila zaročenke, prehiteval, kot je to znal le takrat že pokojni Gilles Villeneuve, in »po vsakem prehitevanju hipno zaviral, da bi izgubila nadzor nad avtomobilom«, kot je zapisala bivša zaročenka v post scriptumu ovadbe.

Že omenjeno skakalno vzgojo je z miz rajonskega sveta za Barkovlje in Rojan ponesel v italijanski parlament. Ne v tipičnem atletskem slogu, temveč v političnem. Od najstniškega MSI je preskočil v Finijevo Nacionalno zavezništvo, nato v Fini-Berlusconijevo Ljudstvo svobode, zatem v Finijevo Bodočnost in svobodo. Po njenem propadu je skupaj z desničarskima pajdašema Alemannom in Storacejem skočil v Nacionalno gibanje za suverenost, a prekucnil se je in bi se verjetno še politično kobacal, če mu ne bi rimski Bratje svobode – po tolikšnem premočrtnem desničarskem obnašanju – ponudili nov parlamentarni stolček, ne v Trstu, temveč v Liguriji.

Tako se je Menia vrnil v parlament, tokrat v senat, javni prostor, ki je v njem priklical na dan novo-staro vzgojno razsežnost - prepirljivost. V majskih dneh pred dvema letoma so, med razpravo o novem volilnem zakonu, le senatni body guard preprečili, da se ne bi na štiri oči (in štiri pesti) pobliže srečal s »kolegom« iz Gibanja petih zvezd Marcom Croattijem.

Tako olikanemu vzgojnemu obnašanju – v parlamentu, ali v poslovnem salonu Ita Airways na rimskem letališču Fiumicino – se, navsezadnje, ne gre čuditi, saj tudi pregovori pritrjujejo ligurijsko-tržaškemu senatorju.

Eden pravi: Kar se Robertek nauči, to Roberto zna.

In drugi: Navada železna, pardon ... črna srajca.

In ker v tretje gre rado, že trka na vrata nov rek: Menia ne menja!