ZAKON IN MINISTRA: Za manjšino se ni dobro izteklo

Slovenci v Italiji se ne moremo pritoževati, da nimamo razgibanega političnega življenja. Najprej novi volilni zakon brez vsakršne omembe slovenskega parlamentarnega zastopstva ter nato burna dogajanja ob novogoriškem srečanju zunanjih ministrov Italije in Slovenije. V obeh primerih se za manjšino ni dobro končalo. Dogodka navidez nista povezana, morda pa sta, kdo ve.

Zgodba o volilnem zakonu se je začela in končala v poslanski zbornici. Ker je vladna koalicija načrtno zavračala vse popravke opozicije, je bil predlog Demokratske stranke (DS) od vsega začetka obsojen na propad. Senatorka Tatjana Rojc je vztrajala tudi v senatu, njeni napori niso bili uspešni, pač pa je njeno stališče o slovenskem parlamentarcu podprla vsa opozicija. Tudi sredinska Akcija Carla Calende, ki doslej ni kazala zanimanja za slovensko manjšino v Italiji.

Drugačno pot, čeprav je bil izid ravno tako negativen, je imel popravek stranke Slovenska skupnost (SSk), ki ga je v parlamentu vložila Južnotirolska ljudska stranka (SVP). Predlog slovenske stranke je v poslanski zbornici doživel polom, v senatu pa so se stvari odvijale drugače. Ustavni odbor si je pravzaprav umil roke, za usodo amandmaja je bilo odločilno odklonilno mnenje senatnega proračunskega odbora. V obeh primerih se je vladna koalicija podredila stališčem stranke Bratov Italije. Vlada je molčala, molčali sta tudi Naprej, Italija in Liga.

Prav je, da manjšina opozarja na vprašanje zastopanosti v parlamentu in da Italiji ponuja kot zgled Slovenijo, ki ima odlično urejeno parlamentarno predstavništvo italijanske in madžarske narodne skupnosti. Na volilni zakon pa bo treba počakati vsaj pet let, morda še več, do takrat se bo treba sprijazniti s sedanjim stanjem. To pomeni, da bomo senatorja ali poslanca lahko spet dobili, le če se bo za to odločila vsedržavna stranka.

O nedavnem srečanju zunanjih ministrov Italije in Slovenije smo v preteklih dneh veliko brali, tako da si je lahko vsakdo ustvaril sliko in mnenje o dogajanjih. Polemike se ne bodo kar tako polegle, dobro pa bi bilo, da bi jim sledila razmišljanja o tem, kdo politično zastopa manjšino, kakšne odnose je treba vzdrževati z Rimom in Ljubljano ter do kam segajo pristojnosti in vloga civilne družbe in političnih strank. Gre dejansko za vprašanja, ki nas spremljajo že desetletja.

Jutri je vedno nov dan. Italija in Slovenija sta hvalabogu že dolgo na poti sodelovanja in zelo dobrih odnosov, šibki člen – politično gledano – pa je pri tem slovenska manjšina. Družbo ji žal dela tudi notranje razklana italijanska manjšina v Sloveniji.

Če že ostanemo pri političnem življenju, prihodnje leto nas čakajo pomembne volilne preizkušnje: Trst, Gorica, parlament, nakar, v naslednjem letu, sledi Furlanija - Julijska krajina. To so pravi izzivi, ki čakajo stranke, katerih moč se ne meri po političnih proglasih, ampak po konsenzu, ki ga uživajo pri volilnem telesu.