Ponedeljek, 28 september 2020
Iskanje

ZAPUŠČINA JUNAKOV: Bazovica živ kraj

9. sep. 2020 | 15:29
    Dark Theme

    Živ je kraj, kjer dobimo navdih, da bolje živimo. Bazovica je živ kraj. Čeprav je pred devetdesetimi leti bataljon fašistov na bazovski gmajni s streli v hrbet in nato še z dvema »milostnima« streloma odvzel življenja Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču. Zločin, ki je bil nabit z genocidnim nasiljem, je primorskim Slovencem izročil štiri junake. Kraj ustrelitve treh slovenskih fantov in tržaškega Hrvata je živ, spomin nanje tudi danes kroji odnose na ozemlju, kjer drug z drugim živita naroda Italijanov in Slovencev. V nedeljo smo spet dobili dokaz, da je temu tako.

    Prvič, kar pomnimo, je tu župan Trsta izrekel besede, da štirje ustreljeni niso teroristi. To je desnica vedno krčevito zatrjevala. To bodo sicer njeni nacionalistično najbolj zagreti somišljeniki še dalje trdili. Morda pa ne bodo več tako uslišani kot v preteklosti.

    Letošnji 13. julij rojeva sadove. S tem, da se je tega dne na tem mestu zgodilo nekaj prelomnega, bi se lahko začeli sprijazniti tudi tisti med nami, ki so odklanjali poklon (s prijemom rok) predsednikov Slovenije in Italije. Gesta je bila simbolna, ni bila spravna, ker se nimata predsednika kaj spravljati. Sprava čaka ne-spravljene. Osmislila pa je prizadevanja, da dosežemo izničenje sodbe za Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Ne samo sodbe zanje, temveč za vse obsojene na prvem tržaškem procesu. Da to še ni bilo storjeno, je za demokratično državo madež. Peter Močnik, govornik na gmajni, je nakazal možno pot. Pobudo naj prevzame in vanjo verjame organizirana skupnost Slovencev (beri krovni organizaciji, Odbor za proslavo bazoviških junakov, Društvo TIGR ...).

    Ne moremo pa mimo dejstva, da so nedeljske besede župana Roberta Dipiazze še nedorečene. Štirje fantje niso teroristi, ker so sinovi prav tolikih mater in očetov, kot je izjavil in bil vseeno dovolj prepričljiv, da se je na travniku utrgalo ploskanje. Šele drugi župan Trsta, ki je ob obletnici ustrelitve prišel na bazovsko gmajno (pred njim samo Roberto Cosolini), pogumnejših besed ni znal izgovoriti.

    Bolj jasne in zdravilne so bile besede Marie Bidovec, ki je bila za večino izmed prisotnih neznana in jo je s proslavo povezoval le Ferdov priimek. »Prvo svojo misel bi povzela z besedo Enotnost. Gre za pogosto ponavljano, včasih zlorabljeno besedo. Tukaj pa se mi zdi na pravem mestu. Ta dogodek izpred 90 let nas očitno združuje ...« Tako je: ni kraja in dogodka, kjer se zbere več sto (v nedeljo vsaj tisoč) Slovencev v Italiji, brez razlikovanj in ločevanja. Bazovica, živ kraj, nam pravi, kako bi lahko bolje živeli.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Ali menite, da bi morala biti uporaba zaščitne maske v razredih med poukom obvezna:

    1. sep. 2020 | 18:00
    Da
    Da, samo po 14. letu
    Ne
    Ne vem
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo