Četrtek, 15 april 2021
Iskanje

ŽARIŠČE: #vsebošedobro ... ob letu osorej

Svet |
22. mar. 2021 | 7:29
    Dark Theme

    Žal se bom izneveril svojim obljubam. Pred meseci sem v enem izmed svojih zapisov obljubil, da o koronavirusu in njegovih implikacijah ne bom več spregovoril, saj je (brezplodnih) debat in vseh vrst diskusij – tudi na meji olike – toliko, da bi svet moje kanil mirno pogrešati.

    Toda po več kot letu dni, odkar nas je pandemija prisilila k stagnaciji kot načinu življenja, je nujno, da si poizprašamo vest tudi spričo dejstva, da se od lanskega marca spet znajdemo na začetku in je vsakemu človeku, ki kolikor toliko svobodno razmišlja, jasno, da je ključnik #vsebošedobro, ki je spodbudno zaznamoval začetek boja proti širjenju virusa, postal le klavrna senca kolektivnega upanja in je vsaka obljuba, ki prihaja s strani tistih, ki bi morali skrbeti za skupno blaginjo, čedalje manj verodostojna. Glede na situacijo sem namreč prepričan, da je budnost zavesti edina rešitev, ki bi kakorkoli ob (morebitnem) koncu te apokaliptične situacije omogočila vznik družbe, ki bi vse psihološke in fizične travme znala presegati na način skupnega soočanja, ne pa medsebojnega spopada.

    Po enem letu je nekaj dejstev o vodenju družbe skozi pandemijo precej jasnih in nam odprto spregovorijo o izbirah vladajočega razreda, ki so sicer legitimne, toda nič manj legitimna ni kritična presoja s strani državljanov, ki imamo volilno dolžnost.

    Sporočilo, ki prihaja na dan po enem letu pandemije, je namreč, po hitri analizi »uradne pripovedi«, približno sledeče: – ljudje nismo postali boljši, kvečjemu se še vedno postavljamo vsak na svoje okope. Kdor kima je priden in dober državljan, tisti, ki drzne dvomiti v katerokoli odločitev ali celo kritično razpravljati, je deležen šikaniranja, da je »negacionist«, »proticepilec«, »anarhist« ali kajvemšekaj; – zgodbe vseh, ki se soočamo s pandemijo, niso enakovredne. Sestavila se je hierarhija, v kateri je vsaka neposredna žrtev covida več vredna kot posredna. Kar pomeni, da je fizično zdravje ljudi pomembnejše (ne pa enakovredno!) od duševnega in duhovnega. To je lahko nevarna posledica za sprejemanje bolezni, ki v kolektivni zavesti to žal še niso, kakor npr. depresija, v katero je pandemija pahnila nesluteno število ljudi; – glede na odločitve, ki jih je zavzela vlada, je jasno, da je šport več vreden od kulture. Kulturne dejavnosti molčijo že leto dni, s kakšnim vmesnim zanemarljivim premorom. Naj le primerjam, da je v času vojne kulturna dejavnost omogočila ljudem upanje, lepoto, zrenje v bodočnost. Tega trenutno ni; – nerazumljivo se mi zdi, da so tudi objekti, namenjeni kultu, odprti s situaciji prilagojenimi pravili, kulturni hrami, gledališča, koncertne dvorane, kjer bi se podobna pravila takisto lahko upoštevala, pa ostajajo nerazumljivo zaprti. (Ne bi rad, da bi to bil sad uspešnejših pogajanj lobijev, ki verskim skupnostim omogočajo uradne stike z vlado, kulturni delavci pa s[m]o kot ponavadi prepuščeni samim sebi.

    Nebodijihtreba); – bolj kot izobrazba je državi pomemben nogomet. Univerze in višje šole životarijo od oktobra dalje. Trenutno so na računalnike priklopljeni tudi osnovnošolci, predšolski otroci in srednješolski učenci. Z bremenom za starše. Nočem misliti na to, koliko bo to vplivalo na izobrazbo v prihodnje.

    Kot učitelju mi je že jasno, kako se močno pozna lanskoletna prekinitev pouka v prisotnosti za tiste dijake, ki so na prehodu med izobraževalnimi stopnjami. Padec, ki ga noben potresomer ne bo mogel zaznati. Padec kvalitete prihodnosti. Na čem jo dejansko gradimo? Meanwhile ... Serie A nemoteno nadaljuje svoj pohod. In čeprav v njej kraljuje moja najljubša ekipa, ne morem se ogniti misli, da če državljanom nudiš panem et circenses, bodo ti pridni in tihi. »Zitti e buoni.« Kje smo to letos že slišali? – ekonomska hierarhija je odločila, da bodo le nekatera podjetja in dejavnosti kolateralna škoda te pandemije. Mali trgovci, gostinstvo, turizem, katerih preživetje je odvisno od dobre volje, pretoka ljudi, so na kolenih. Eksportna podjetja, ki delujejo povečini »na daljavo«, pa doživljajo ekspanzijo, ki si je ne bi predstavljali niti v najbolj mokrih sanjah; – kdor prihaja iz te pandemije kot zmagovalec, so prav gotovo farmacevtska podjetja, ki gradijo svoj dobiček na (zadnjem?) upanju ljudi, se pravi na cepivih. EU se jim je vazalsko priklonila, kot je poslanka Manon Aubry očitala v svojem ognjevitem posegu v Evropskem parlamentu. »Svojim državljanom smo sposobni krčiti svobodo, nismo sposobni postavljati pogojev za korektno medsebojno poslovanje s farmacevtskimi velikani ...« – zdravstvo pa ... Sooča se z eno največjih kriz brez dejanskih izboljšav in investicij v roku enega leta.

    Na podlagi katerih vrednot se torej vodilni odločajo? Da trenutno vlado sestavlja široka koalicija, je dvorezen meč, saj nimamo opozicijske kontrole, ki bi omogočala kritičen dialog. V bistvu pa slednji ni potreben, če je vodilo vsega le globalni kapitalizem.

    Lahko bi nadaljeval, vendar se zaenkrat ustavim tu in vse zaključke o #vsebošedobro prepuščam bralcem.

    Vsemu, kar sem povedal, lahko prikimamo ali pa dobimo tisoč in en razlog, da v povedano podvomimo. A bomo vsaj razmišljali, oživili tistih par celic, kar nam jih je v tem času atrofiranja življenja še ostalo. Tveganje postaja v tem času skorajda bogokletna beseda. A če dobro premislimo, je vse naše življenje stalno tveganje. Če ga le živimo polno. Sicer je životarjenje.

    Kot to, čemur smo podvrženi zadnje leto.

    In prav je, da se borimo proti virusu. Toda za katero ceno?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Kaj me najbolj skrbi v obdobju pandemije?

    5. apr. 2021 | 18:09
    Zdravje
    Omejitev osebne svobode
    Gospodarska kriza
    Pomanjkanje medosebnih odnosov
    Cepljenje
    Kdor zanikuje nevarnost virusa
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo